Gre morda tudi pri 11. septembru za operacijo izobešanja lažnih zastav?

Po tragediji na Manhattnu so se mnogi neodvisni analitiki resno spraševali, ali niso bili ti napadi pravzaprav res novi Pearl Harbour, ki so si ga Bushevi jastrebi, zagovorniki projekta o novem ameriškem stoletju, tako želeli. Eckehardt Werthbach, nekdanji vodja nemške notranje obveščevalne službe, je po napadu dejal, da so za takšno smrtonosno natančnost potrebna dolga leta priprav. Še natančnejši je bil Horst Ehmke, nekdanji nemški pravosodni minister, ki ga je vse skupaj spominjalo na »hollywoodsko produkcijo«. Takšne operacije teroristi niso mogli izpeljati sami, brez podpore tajnih služb, je bil prepričan Ehmke.

Veliko strokovnjakov za mednarodni terorizem iz Nemčije, Rusije in tudi iz ZDA, še zlasti nekateri upokojeni generali, ki so s svojimi izjavami tvegali izgubo pokojnine, je prepričanih, da gre pri 11. septembru za delo varnostnih služb. Devetnajst arabsko govorečih »teroristov«, ki naj bi se učili leteti s cessno, nikakor ni moglo pilotirati tako velikih potniških letal. Ki jih začuda ni odkrila ne vojaška protiletalska obramba in ne civilna kontrola letenja. Govoril sem s poklicnimi piloti, ki imajo za seboj veliko ur letenja z velikimi potniškimi letali, podobnimi tistima, ki sta treščili v WTC. Zagotovili so mi, da bi tudi najbolj izurjeni vojaški piloti težko izpeljali tako zapleten in zahteven manever nad Manhattnom. Zato je popolnoma nemogoče, da bi to zmogla omenjena skupina Arabcev, ki so jih noč pred tem videli v baru na Floridi, kjer so popivali in se zabavali z napol golimi plesalkami. Težko je verjeti, da so z noži za rezanje papirja, ki so jih pretihotapili na krov, ustrahovali pilote in letala potem prav oni usmerili v oba nebotičnika in nad Pentagon.

11. september 2011

S pomočjo sistema cyclops. V kljunu letala je namreč računalniški čip, ki kontroli na zemlji omogoča, da pilotu odvzame nadzor in letalo usmeri natančno proti cilju. Washington seveda odločno zavrača vsakršno neodvisno preiskavo. Takoj po napadih so odpeljali v razrez večino najpomembnejšega dokaznega materiala, vključno z jekleno konstrukcijo obeh nebotičnikov. Newyorški župan Rudy Giuliani, velik Bushev zaveznik, je gasilcem takrat celo prepovedal reševati trupla prijateljev in sodelavcev iz ruševin in dal aretirati nekaj tistih, ki so se uprli ukazu.

Mar to pomeni, da nikoli ne bomo izvedeli resnice o 11. septembru?

Verjetno res ne. To očitno ni v interesu Bele hiše. Ni pa zato Busheva administracija niti za trenutek razmišljala, kakšen bo odgovor na tragedijo na Manhattnu. Ameriška vlada je v hipu razveljavila vrsto svoboščin, ki jih zagotavlja ustava: svobodo govora, svobodo združevanja, pravico do poštenega sojenja. In uvedla novo, orwellovsko zakonodajo. Totalitarno demokracijo. S tem je v ZDA ustvarila de facto policijsko državo. In to v deželi, ki je bila nekakšen svetilnik svobode in demokracije za ves svet. Toda ta svetilnik je že desetletje v popolni temi. Brez žarnic in tople svetlobe. In nič ne kaže, da se bo Washington kdaj vendarle rešil te zagatne teme.

Enajsti september je bil imeniten povod za vojaški naskok na Afganistan. Vi pravite, da so Američani tam zaradi dveh stvari: nadzora nad trgovino z mamili in zaradi bližine Rusije in Kitajske, dveh velikih tekmic Bele hiše za prevlado v tem delu sveta?

Če pogledate zemljevid Srednje Azije, je takoj vse jasno. Cilj ameriške intervencije je bil postaviti stalna vojaška oporišča v Afganistanu. Pa ne zato, da bi ta prinašala demokracijo revnim vaščanom, ampak zato, ker je od tam pravzaprav le streljaj do Kitajske in Rusije, do srednjeazijskih držav, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, in do Irana. Natove čete so danes v osrčju Srednje Azije. S tem Američani preprečujejo povezovanje srednjeazijskih držav, Rusije in Kitajske, o čemer je govoril že Mackinder.

Za Hamida Karzaija pravijo, da ni le afganistanski predsednik, ampak tudi opijski boter. Da samo zaradi denarja še vztraja na tem položaju.

Karzaijev brat, ki so ga ubili pred kratkim, je bil velik trgovec z mamili v Kandaharju. O tem so pred časom javno pisali v New York Timesu. In dodali, da je bil na plačilnem seznamu Cie. Pod talibi je pridelovanje opija malodane povsem zamrlo, saj mamila uničujejo moralo ljudi in jih zasužnjujejo, so svarili talibi. Zato so zelo goreče uničevali makova polja, ko so prevzeli oblast v državi. Tik pred izbruhom vojne leta 2001 je bila proizvodnja mamil na najnižji ravni v vsej afganistanski zgodovini. Zdaj so pridelki rekordni. Afganistan je daleč največji proizvajalec opija na svetu. Kar 93 odstotkov svetovne proizvodnje opiatov prihaja prav od tam. Makova polja cvetijo kot gobe po dežju. Njihova površina presega površino polj, ki jih v Latinski Ameriki uporabljajo za gojenje koke.

Kdo nadzoruje trgovino z mamili? Cia?

Med vietnamsko vojno je Cia vodila tako rekoč vso trgovino z mamili, denar od prodaje pa je uporabljala za svoje črne sklade, iz katerih je potem financirala prevrate in druge tajne operacije po svetu. Mamila so iz Vietnama takrat vozili kar s tovornimi letali, ki so operirala pod okriljem Cie. Nekaj podobnega se danes dogaja tudi v Afganistanu. Kdor obvladuje trgovino z mamili, v bistvu obvladuje svet. Že Henry Kissinger je v sedemdesetih letih dejal, da če nadzoruješ nafto, nadzoruješ tudi tamkajšnje narode, če nadziraš hrano, nadzoruješ ljudi, in če nadziraš denar, obvladuješ ves svet.

Kar dokazuje tudi zdajšnja svetovna finančna kriza, ki se je zgodila prav zaradi finančnih malverzacij in netransparentnih poslov na Wall Streetu?

Ta kriza je v resnici nastala na Wall Streetu. Alan Greenspan je nekoč ponosno govoril o ameriški finančni revoluciji, v resnici pa je šlo zgolj za licenco za goljufanje, s katero so si najmočnejše finančne hiše Wall Streeta zagotovile neizmerno politično moč. Toda teh grehov danes ne plačujejo le ameriški davkoplačevalci, ampak ves svet.

Če se vrneva k Afganistanu: mar torej tudi Slovenija kot članica Nata in koalicije voljnih (ne)hote sodeluje pri ameriškem nadzoru trgovine z mamili?

Nikogar nočem kriviti neposredno. Toda vse države, ki so v Natu in ki podpirajo vojno v Afganistanu, zavestno sodelujejo pri nadzoru velikih zaslužkov, ki jih upravljajo mamilarski karteli in tiste velike banke, ki skrbijo za pranje tega denarja. To je problem, nad katerim bi se morali zamisliti tudi v Sloveniji.

Vojna v Afganistanu se vleče že deset let! Zgodovina kaže, da vojne v Afganistanu ni mogoče dobiti. Tu so si zobe polomili vsi imperiji. Nekateri pravijo, da je ameriška vojska prevelika za domače potrebe in premajhna, da bi obvladovala svet.

Lord Acton je nekoč dejal, da oblast korumpira, absolutna oblast pa korumpira absolutno. In prav to iskanje absolutne oblasti nad svetom je povzročilo absolutno korupcijo ameriških elit. Nikoli si nisem mislil, da bodo ZDA postale tako korumpirana država.

Kdo bo torej dobil to vojno? Odvisno od tega, kdo ponuja definicije. V Pentagonu pravijo, da so vojno že dobili. Zato, ker so zgradili vrsto vojaških oporišč, od koder bodo nenehno gledali pod prste Kitajski, Rusiji, Kazahstanu, Uzbekistanu, Iranu. State Departmenta ne zanimata mir in stabilnost v Afganistanu. Zanima ga le nadzor nad to strateško pomembno državo in njeno soseščino. Po tej plati je Pentagon v resnici zelo blizu zmage. Izgubili pa so seveda Afganistanci. Država je namreč uničena bolj, kot je bila po umiku Rdeče armade. Toda vojna še ni končana. Po svoje tudi zato, ker je nevarnost mednarodnega terorizma po ameriških vojnah v Iraku in Afganistanu večja, kot je bila prej.

Vedno torej izgubljajo preprosti ljudje, preprosti Afganistanci, ki so najbolj tragične žrtve te nove Velike igre za prevlado v Srednji Aziji.

Ta nova Velika igra je že v polnem razmahu. Kitajska se s Kazahstanom, Turkmenijo, Iranom in drugimi sosedami resno pogovarja o naftovodih in plinovodih. Ne samo v Aziji. Kitajska je zelo vpletena tudi v dogajanje v Sudanu in Darfurju. Pentagonu to ni všeč. Američani namreč v Afganistanu še zdaleč niso zaradi talibov ali Al Kaide. Eric Margolis v eni svojih knjig denimo jasno pove, da je Cia pred 11. septembrom sodelovala in podpirala oboje – talibe in Al Kaido. General marincev James Jones, nekdanji svetovalec predsednika Baracka Obame, je pred kakšnima dvema letoma prostodušno priznal, da Al Kaida v Afganistanu nima ne oporišč ne moči, da bi koga napadla. Cia jo je zlorabljala predvsem za boj proti Kitajski, z netenjem ujgurske vstaje v pretežno islamskem Xinjiangu, talibe pa za rovarjenje proti srednjeazijskim državam, ruskim zaveznicam v tem delu sveta.

Afganistan je v bistvu del novega, izjemno širokega bližnjevzhodnega projekta, o katerem je George Bush vzneseno govoril leta 2004 na zasedanju skupine G8 na Sea Islandu v ameriški zvezni državi Georgia.

To je pravzaprav dopolnjena verzija dokumenta, ki sta ga Richard Perle in Douglas Feith leta 1996 predstavila Benjaminu Netanjahuju. Takrat je izraelski premier zavrnil ta projekt. Destabilizacija islamskih sosedov bi po njegovem mnenju namreč predstavljala resno grožnjo varnosti židovske države. Glavni cilj projekta, ki je nastajal več let, je nekakšna gospodarska revolucija, podobna tisti iz leta 1991 po padcu komunizma, ki naj bi svobodni trg prinesla v vse islamske države, od Maroka do Alžirije, Libije, Tunizije, Egipta in naprej do Jemna, Bahreina, Irana, Afganistana in Pakistana. Ta revolucija bi seveda povzročila popolno gospodarsko destabilizacijo, nenehni konflikt, ki bi Američanom in Natu omogočil popolno kontrolo nad nafto, denarnimi tokovi in celotnim gospodarstvom. Ekonomije tega velikega Bližnjega vzhoda naj bi se prelevile v raj svobodnega trga, ki so ga Američani tako uničujoče prinesli v Vzhodno Evropo. S šok terapijami v slogu Miltona Friedmana, ki bi ameriškim multinacionalkam tudi tod omogočile prevzem najboljših podjetij. Takšni strategiji jaz pravim »kreativna destrukcija«.

Toda ko je ta interni dokument, namenjen le voditeljem skupine G8, prišel v javnost, je na Bližnjem vzhodu nastal pravi vihar.

Prvi ga je objavil dnevnik Al Hajat, ki izhaja v Londonu, kmalu za njim pa tudi Le Monde Diplomatique. Projektu sta se še posebno odločno upirala dva arabska voditelja – takratni egiptovski predsednik Hosni Mubarak in saudski kralj. Zato je Busheva administracija ta načrt začasno zamrznila.

Je Hosni Mubarak padel tudi zaradi takratnega nasprotovanja tovrstnim ameriškim projektom? Pravite namreč, da je postal ovira ameriškim načrtom na Bližnjem vzhodu. Slišati je nenavadno, saj je bil Mubarak pravzaprav vedno na strani Američanov.

Ko imaš tako močnega pokrovitelja, kot so ZDA, in ko brez ameriškega žita ne moreš nahraniti svojega prebivalstva, moraš skleniti pakt tudi s hudičem. Toda Mubarak se v resnici ni razumel z Bushem in tudi z Obamo nista bila velika prijatelja. Mubarak se namreč ni strinjal z ameriško bližnjevzhodno politiko. Še zlasti ne s politiko do Irana in z nekritično podporo izraelski politiki. Zato je Mubarak preprosto moral oditi. V Kairu se je pravzaprav zgodil vojaški udar. Vojska nadzoruje dogajanje. Nadzorujejo ulice, internet, mlade ljudi in odločajo, komu je kaj dovoljeno početi.

Ali to pomeni, da Američani ostajajo gospodarji Egipta? Bodo generalom dovolili ostati na oblasti?

Nedvomno. Sami so poskrbeli za prevrat na kairskem Tahrirju. Podobno, kakor se je to dogajalo v Srbiji, Ukrajini, Gruziji. Pentagon je v bistvu zlorabil zahtevo mladih po spremembah, izsilil odhod Mubaraka, toda do pravih sprememb je kljub temu v bistvu še zelo daleč.

Kakšna je pravzaprav razlika med Bushem in Obamo? Se razlikujeta le v retoriki?

Že večkrat sem zapisal, da je med njima v bistvu samo ena velika razlika: Obama je mojster retorike. Morda je zato še bolj nevaren. Volk v ovčji koži. Obdržal je malodane vse ljudi, ki so svetovali Bushu in Cheneyju. Toda zdaj je tudi on gol. Nič ni več skritega.

Mnogi analitiki trdijo, da je ameriški imperij v zatonu. Bo torej preživel?

Britanski imperij je preživel dve svetovni vojni in šele potem potonil. Prehiteli so ga Američani. A to se ni zgodilo z Bretton Woodsom, ampak avgusta 1945, ko so Američani odvrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. To je bilo za vse svojevrstno opozorilo: ZDA so velesila, ki jo je treba in ki jo bo treba poslušati. Po mojem se je zaton ameriškega imperija začel prav s tema jedrskima bombama. Danes so ameriške finančne strukture in izobraževalne ustanove močno načete. Država je oropana. Ameriško gospodarstvo zaostaja za svetovnim. Zahodna Evropa in Azija ga prekašata po inovativnosti. Ameriško gospodarstvo v bistvu temelji samo še na parazitskih servisnih dejavnostih, ki pijejo kri vsemu svetu. Ta imperijski koncept je v agoniji. Kaj ga bo nadomestilo? Upam, da vlada miru in pravičnosti do lastnih ljudi in do vsega sveta. Kdaj se bo to zgodilo, ne ve nihče. Dejstvo je, da 99,99 odstotka prebivalstva noče takšnega sveta. A spremeniti ga bo mogoče šele tedaj, ko bomo dokončno razumeli, kaj je narobe z njim.

Delo; Sobotna priloga, 20.8.2011

Komentarji (0)

Ime

Email

Internetna stran

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Dodaj komentar