• Združenje Vril
    Neverjetno združenje, ki je projektiralo prve "leteče stroje".

  • Nikola Tesla
    Zgodba največjega vizionarja - znanstvenika, ki se je rodil pred svojim časom.

  • Današnji sistem
    Šole, religije, zabavna industrija - instrumenti za zatiranje človeškega potenciala.

  • Bio-psihološko vojskovanje
    Vojskovanje novega tisočletja in Iluminatske alternative.

William Engdahl, intervju natisni
( 9 Glasov )
Ponedeljek, 03 Oktober 2011 11:37
Indeks člankov
William Engdahl, intervju
Stran 2
Vse strani

William Engdahl, avtor Popolne prevlade
William Engdahl
William Engdahl, ekonomist in avtor številnih knjig o globalnih zarotah spregovori o ameriški politiki, Georgu Bushu, 11. septembru, vojni v Afganistanu, Cii... Engdahl je velik poznavalec svetovne geopolitike in avtor številnih, tudi v slovenščino prevedenih knjig, Stoletje vojne: anglo-ameriška naftna politika in novi svetovni red (o nafti in njenem strateškem pomenu), Semena uničenja - Prikrit načrt genskega spreminjanja (o genski spremenjeni hrani in kdo obvaladuje danajšnje trge proizvodnje hrane) in pred kratkim izdane Popolna prevlada – totalitarna demokracija novega svetovnega reda (o finančnih elitah, ki z "vojno proti terorizmu" nadaljujejo politiko popolne prevlade nad planetom).

Padec berlinskega zidu in razpad sovjetskega sistema sta svetu ponudila novo pot. Novo upanje. Toda Washington je imel svoje načrte. Velesila, ki ni imela več tekmeca, se ni odločila za pot upanja, kot je pričakoval ves svet, ampak za pot prikrivanja, zavajanja, laži in vojn. Za popoln nadzor nad evrazijskim območjem, ki je v gospodarskem pogledu njen edini pravi tekmec. Washington se je odločil za nadaljevanje hladne vojne. Do 11. septembra je ta »divjala« malodane neopaženo, potem pa je privrela na dan. S potezami in prijemi, značilnimi za najbolj zakrknjene totalitarne režime. Ni se mogoče znebiti občutka, da so Bushevi jastrebi pravzaprav nujno potrebovali ta 11. september...

Demokracija, ki jo zdaj širi Washington, je posebne vrste. To je totalitarna demokracija. Demokracija, ki pod vojaškim nadzorom Pentagona in Nata drži skupaj vse niti ameriške gospodarske, politične in kulturne hegemonije, pravi William Engdahl v svoji knjigi Popolna prevlada, ki jo je založba Ciceron lani izdala tudi v slovenskem prevodu. William Engdahl, Američan, ki živi v Nemčiji, je danes eden najvplivnejših svetovnih analitikov in publicistov s področja geopolitike in nafte. Je avtor številnih knjig in esejev, ki jih prevajajo v vse najpomembnejše jezike sveta. Lani je denimo izšla njegova zelo odmevna knjiga Gods of Money: Wall Street and the Death of the American Century.

Sodobni svet vse bolj tone v krizo in nove vojne. Demokracija je vsem odveč, človekove pravice tudi. Kriza prinaša na površje desničarski fundamentalizem, ki ne spoštuje ne lastnih zakonov ne mednarodnega prava. V kakšnem svetu pravzaprav živimo? Se je mar George Orwell v svojem znamenitem romanu zmotil v letnici?

Dobršen del današnjega sveta v resnici spominja na Orwellow roman 1984, v katerem je laž postala resnica, suženjstvo svoboda, vojna pa mir. Moja knjiga govori prav o tem. V bistvu je nekakšna analiza političnih zlorab Pentagona in ameriških elit. Zdajšnja faza ameriške popolne prevlade sega v čas hladne vojne in zloma Sovjetske zveze. Svet je bil takrat poln optimizma. Vsi smo mislili, da je pred nami vendarle obdobje trdnega in trajnega miru. Čas, ko bomo meče dokončno prekovali v pluge. Ko ne bo več Nata, saj je Varšavski pakt vendar razpadel, Sovjetske zveze pa po letu 1991 ni bilo več. Toda supersila, ki je ostala, ni imela takšnega mnenja. Severnoatlantsko zavezništvo je zlorabila za širjenje vpliva na nekdaj nedostopna območja in s tem zagospodarila velikemu delu sveta.

Ameriški načrti so jasni celo slepcem. Orwellov novorek je postal učinkovito propagandno orožje Pentagona. Invazija Nata na Libijo, ki je brez ameriškega soglasja seveda ne bi bilo, to zelo nazorno dokazuje. Cilj napada na Gadafija je bil samo eden – zamenjava režima. Toda uradna razlaga bombardiranj, ki že skoraj pol leta ubijajo nedolžne ljudi in uničujejo gospodarsko infrastrukturo, je povsem drugačna. Letala so nad Libijo krenila iz humanitarnih razlogov. Iz odgovornosti za zaščito. Responsibility to Protect. Za zaščito civilnega prebivalstva, ki naj bi bilo žrtev libijskih napadov na mesta. Toda zakaj niso ameriška in Natova letala krenila tudi nad Bahrein, Sirijo, Jemen? Napad na Libijo nima nič opraviti s humanitarno odgovornostjo, ampak gre za čisto neokolonialno politiko vojaških intervencij. Za barbarsko osvajanje s silo.

Ki v današnjem svetu edina šteje...

In Libija je lep dokaz za to. In tudi za Orwellov svet, v katerem živimo.

Libijska zgodba je v resnici precej nenavadna. Glavna opozicijska skupina, Nacionalna fronta za rešitev Libije, naj bi bila namreč še do nedavnega povezana s Cio.

Ne samo s Cio. Financirala jo je tudi francoska obveščevalna služba. Ibrahim Sahad, vodilni mož te libijske fronte, je še do nedavnega živel v Washingtonu. Leta 1984 ga je Cia vpletla v ponesrečen poskus prevrata v Tripoliju. Polkovnik Gadafi je namreč že dolgo trn v peti Zahodu. V arhivih ameriškega kongresa je mogoče najti dokumente, ki dokazujejo, da je Cia tej libijski organizaciji pomagala tudi po poskusu prevrata. Toda Zahod je očitno precenil politično moč (neenotne) libijske opozicije. Vojna proti Gadafiju se namreč vleče že skoraj pol leta.

Vaša teorija je, da se hladna vojna pravzaprav ni nikoli končala.

Nekdanji ameriški veleposlanik v Moskvi Jack Matlock je v pogovoru z nemškim raziskovalcem Hannesom Adomeitom potrdil, da je bil osebno navzoč, ko je ameriški zunanji minister James Baker sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu zagotovil, da je »nesprejemljivo kakršnokoli širjenje območja Nata«. Obe strani sta se takrat resno pogajali o združitvi Nemčij, o procesu, ki bi bil brez soglasja Moskve nemogoč. Toda James Baker je obljubo, da se Nato ne bo širil na Vzhod, v svojih spominih odločno zanikal. Mihail Gorbačov in njegov zunanji minister Eduard Ševardnadze sta bila preveč naivna. Od Washingtona bi morala zahtevati pisni dokument o tem, kar je govoril Baker. Bela hiša seveda ni držala besede. Razpad sovjetskega imperija je edini preostali velesili ponujal imenitno priložnost za popolno prevlado nad tem delom sveta. Nato je korak za korakom prodiral na Vzhod. Najprej na Poljsko, Češko in Madžarsko, nato so prišle na vrsto še baltske države, preostala vzhodna Evropa, z območja nekdanje Jugoslavije pa kot prva prav Slovenija. Pentagon se je nenadoma znašel na območju, kamor prej ni imel dostopa. Tam so se naselili obveščevalci, vojaški načrtovalci in različne nevladne organizacije, za katerimi sta stala Pentagon in State Department. Te so začele organizirati barvne revolucije v državah, ki še niso bile pod ameriškim okriljem. Zlasti v Ukrajini in Gruziji.

Po zgledu nove tehnike tako imenovanega »rojenja«, ki je najprej odnesla Miloševićev režim v Srbiji?

Padec Miloševića je bil za Washington dokaz, da njihovo novo orožje za odstranjevanje vlad, ki nasprotujejo ameriški politiki, deluje. Zato se je Richard Miles, ameriški veleposlanik v Beogradu, kmalu zatem preselil v Tbilisi. Za marsikaterega veleposlanika bi bila služba v Gruziji nazadovanje. A ne za Milesa. Tja je odšel, da bi ponovil nenasilno revolucijo, kakršno je izpeljal v Beogradu.

V teh barvnih prevratih sta bili še posebno aktivni dve ameriški nevladni organizaciji: Freedom House in National Endowment for Democracy. V njunih vrstah so se kalili mnogi ugledni ameriški desničarski politiki.

Allen Weinstein, glavni arhitekt in teoretik organizacije National Endowment for Democracy, je leta 1991 v pogovoru za Washington Post brez ovinkov priznal, »da veliko tega, kar je Cia še pred četrt stoletja delala tajno, danes mi počnemo javno«. S tem je povedal vse.

Korenine takšne ameriške politike in sanj o popolni prevladi segajo daleč nazaj. Oblikovati jo je začel pravzaprav že zasebni Svet za zunanje odnose, ki je imel leta 1939 zelo pomemben sestanek v New Yorku.

Takrat se je v največji tajnosti sestala majhna elitna skupina vojaških in političnih ekspertov in začela z velikodušno finančno podporo Rockefellerjevega sklada, zraven pa so bili tudi Morgan in drugi veliki bančniki, načrtovati podobo povojnega sveta. Njihova naloga je bila začrtati temelje povojnega ameriškega imperija, vendar tako, da to ne bo videti kot resnični imperij... Sestanek je bil, še preden so nemški tanki krenili na Poljsko in v času, ko so velika ameriška podjetja Standard Oil, Dow Chemical in DuPont brez vsakršnega sramu pomagala ustvarjati Hitlerjevo vojaško mašinerijo. Toda med drugo svetovno vojno se je potem zgodilo nekaj pomembnih stvari, ki jih Američani seveda niso mogli predvideti. Stalin se je brutalno upiral ameriškim imperijskim načrtom o svetu po njihovi meri. Sovjetska zveza se ni pridružila IMF na konferenci v Bretton Woodsu leta 1944, saj Stalin ni hotel soustvarjati ameriškega finančnega imperija. Tudi Churchill ga je nenehno provociral.

In predlagal, naj bi Sovjetsko zvezo celo napadli?

Aprila 1945 je začel prepričevati generala Eisenhowerja in predsednika Roosevelta, naj takoj začneta vsesplošno vojno proti SZ. Med drugim naj bi v njej kot topovsko hrano uporabili tudi dvanajst zajetih nemških divizij in rdečo Rusijo uničili enkrat za vselej. Američani ga seveda niso poslušali. Odvrnili so, da je njegov predlog preveč tvegan. Washingtonu je takrat ustrezala močna Sovjetska zveza. Zaradi lažjega obvladovanja »vazalov«, ki so se v strahu pred Moskvo ponižno zatekali pod ameriško okrilje.

Toda Churchill je po svoje zelo dobro vedel, kaj govori. Imel je namreč izvrstnega učitelja, sira Halforda Mackinderja, očeta britanske geopolitike. Moža, ki ga danes nihče več ne pozna.

Res je. Halforda Mackinderja ne citirajo več niti največji strokovnjaki za geopolitiko, čeprav so njegove knjige in eseji široko dostopni. Nekaj jih imam tudi v svoji zasebni knjižnici. Njegov najznamenitejši esej nosi naslov Geografsko osišče zgodovine. Predstavil ga je leta 1904 pred Kraljevo geografsko družbo v Londonu. V njem je orisal temelje današnje geostrategije. Njegov koncept je pravzaprav precej preprost. Rusija je zanj predstavljala »geografsko osišče zgodovine«. Zato tisti, ki nadzoruje Rusijo, odloča o tem, kdo bo nadzoroval prostranstva Evrazije, kamor je prišteval tudi Bližnji vzhod in Severno Afriko. In kdor bo nadzoroval Evrazijo, bo torej obvladoval tudi ves svet. Zanj je bila Evrazija osrčje svetovne politike. Zato sta britanska in kasneje tudi ameriška imperialna politika na vse načine preprečevali kakršnokoli povezovanje Nemčije in osrčja, ki ga nadzoruje Rusija. Dve svetovni vojni sta se morali zgoditi, da bi Nemcem preprečili kakršnokoli prevlado nad Srednjo Evropo in Evrazijo.

Mackinder je imel tudi v ZDA dva velika oboževalca: Henryja Kissingerja in Zbigniewa Brzezinskega, ki sta glavna arhitekta ameriške zunanje politike zadnjih desetletij.

Res je, toda začuda ga nista nikoli omenjala. To pravilo je prekršil le Brzezinski. Pa še to je storil le enkrat, ko se je leta 1997 skliceval prav na Mackinderjevo geopolitiko kot tisto strategijo, ki lahko ZDA po porazu Sovjetske zveze omogoči ohranjanje statusa edine velesile. Geografija je torej narekovala, katere regije sveta in katere države so pomembne za krepitev lastne moči. V času po razpadu SZ je bila ključna naloga ameriške politike – in Brzezinskega – obkoliti Rusijo in jo s tem popolnoma ohromiti. Ekonomsko, politično in še zlasti vojaško. Kajti Rusija je edina država na svetu, ki ima vojaški know how in dokaj razvito vojaško tehnologijo. V Pentagonu so se za podobno politiko odločili tudi v odnosih do Kitajske in Srednje Azije.

Gre torej za neposredno nadaljevanje hladne vojne, a pod drugim dežnikom in drugačnim imenom. Temu se zdaj pravi Partnerstvo za mir. Toda v bistvu gre za nekakšen novi Natoland, za boj za popolno prevlado. Kot Američan jasno opozarjam, da je to nezdravo za Ameriko, za ameriško prihodnost in njeno gospodarstvo. Vlada zapravlja na tisoče milijard dolarjev za vojaško mašinerijo, namesto da bi obnovila ameriška mesta in uničeno infrastrukturo, da bi postavila na noge javno zdravstvo in izobraževanje, ki postaja vse manj kakovostno, in nam s tem vrnila državo, kakršno smo imeli nekoč. Ko je bila Amerika polna optimizma in dobrih želja. To Ameriko je treba obnoviti. Ne pa nenehno siliti v nove vojne.

Toda George Bush je s svojimi neokonservativci razmišljal popolnoma drugače. Živel je v svetu sanj o ameriškem imperiju in totalitarni demokraciji.

Neokonservativci, ki so popolnoma obvladovali Pentagon, State Department in druge pomembne državne ustanove, so se pogosto glasno jezili: »Ne sme nas biti sram govoriti o imperiju, saj vendar smo imperij!« Imperij, ki ga vodijo dobri fantje. A po tistem, kar smo videli na Balkanu, v Iraku, Afganistanu, zgodbam o dobrih fantih ne gre več verjeti. Nasedajo jim samo še naivneži in politični slepci.

Richard Perle in Douglas Feith sta že leta 1996 govorila o vojni proti Iraku. Takrat je bilo do 11. septembra še zelo daleč.

To je bilo pet let po prvi zalivski vojni, ko so Sadama Huseina izgnali iz Kuvajta, kamor so ga Američani pravzaprav sami zvabili. S pritiski na cene nafte in s tem na iraško gospodarstvo. Dokaj naivno se je ujel v njihovo past. Kasneje so neokonservativci, zbrani okrog Dicka Cheneyja, napisali dokument, ki sta ga javno predstavila Perle in Feith. Izročila sta ga takratnemu izraelskemu premieru Benjaminu Netanjahuju. Papir, ki je nosil naslov Clean Break [aluzija na prelom s sporazumom iz Osla], je bil v bistvu načrt, ki ga Američani še danes uresničujejo na Bližnjem vzhodu. Toda glavna točka je bila vendarle odstranitev Sadama Huseina za vsako ceno. Z udarom, vojaško intervencijo, čeprav je leta in leta zelo koristno sodeloval s Pentagonom in Cio. V različnih projektih. Vse kaže, da si Husein ni izbiral najboljših prijateljev.

V tistem času je v ZDA nastajalo veliko nenavadnih dokumentov. Skupina jastrebov, zbranih okrog projekta za novo ameriško stoletje (PNAC), je denimo ravno tako že leta 1998, tri leta pred 11. septembrom, od takratnega predsednika Clintona glasno zahtevala odstranitev Sadama Huseina.

Da. Toda člani tega projekta so samo leto pred 11. septembrom v sklepu svojih priporočil o prenovi ameriške obrambne moči zapisali nekaj osupljivega. Zapisalo se jim je namreč, da bo to zelo dolgotrajen proces, razen če ne bo kakšnega katastrofalnega in katalizacijskega dogodka, nekakšnega novega Pearl Harbourja. Čez leto dni se je ta potem v resnici zgodil. Takoj po napadih je predsednik Bush (ne)vede izjavil, da je to novi Pearl Harbour, a je kasneje opustil to primerjavo, saj so se v javnosti kar sama začela zastavljati vprašanja, kaj je vlada v resnici vedela o 11. septembru.

Zgodovina ameriških posegov in akcij, ki so jih uprizarjale »prijateljske« obveščevalne službe, je polna primerov tako imenovanega izobešanja lažnih zastav. Ena takšnih je bila znamenita ugrabitev potniške ladje Achille Lauro...

... ki jo je leta 1985 organiziral izraelski Mosad, krivdo za to odmevno dramo pa so potem obesili Palestincem. To je bila izraelska propagandna akcija, s katero so hoteli dokazati, da so Palestinci zgolj tolpa okrutnih klavcev. To je kasneje v knjigi Profits of War priznal sodelavec izraelskih tajnih služb Ali Ben Menaše, svojčas tudi svetovalec premiera Jicaka Šamirja.


 

Zadnje na Blog!u

  • BITCOIN PREVARA POZOR - nujno deli dalje!!! by Follow the RaBBit
    Bitcoine raziskujem ze od casa njegovega nastanka in ze od samega zacetka sem bil zelo skepticen o njegovemu delovanju, saj bilo je prelepo, da bi bilo res in sedaj sem se koncno odlocil, da bom razkril in opozoril uporabnike na nevarnost BITCOINOV in ostalih KRIPTOVALUT. NE SMEM RAZLAGATI PODROBNOSTI MOJE RAZISKAVE, TODA POVEDAL BOM SAMO KRATEK UVOD. KRIPTOVALUTE SO BILE NAMENJENE PREDVSEM CRNEMU IN ILEGALNEMU TRGU, ZATO BODIMO ISKRENI IN NAJ BOMO NA JASNEM, DA NAJ TAKO TUDI OSTANE!!! VERJEMITEMI NA BESEDO, DA POZNAM ZELO DOBRO DELOVANJE TEH KRIPTOVALUT IN KAKO DELUJE KRIMINAL IN, DA JE MOGOCE Z NJIM PLACEVATI TUDI LEGALNE STVARI, TODA STVAR JE DOSTI BOLJ KOMPLICIRANA IN OBSEZNA ZA RAZLOZI ...