Robert Anton Wilson se je v svojem življenju ukvarjal z marsičem in veliko stvari tudi raziskoval. Daleč najbolj fascinantne pa so njegove ideje in raziskovanja o Resničnosti, kar je tudi predmet pričujočega članka. Ta ni moje delo, sem le prevedel večino (nekje 95%) predgovora k Bobovi (ljubkovalno ime) knjigi Cosmic Trigger I: The Final Secret of the illuminati, saj kot pravi, poskuša še enkrat popraviti nekatere zmote, glede svoje filozofije. Tako tudi predstavlja nek primeren uvod v njegova dela in ideje, ki pa se seveda ne omejujejo samo na Dojemanje Resničnosti.

Ta članek je namenjen tako dodatni razlagi nekaterih mojih razmišljanj, kot tudi promociji te in vseh ostalih Bobovih knjig. O Bobu ne bom več izgubljal besed, vredno je povedati samo, da je najbolj oblikoval moje dojemanje sveta.

    Cosmic Trigger je bil prvotno objavljen pred desetimi leti s strani And/Or Press, in kmalu zatem od Pocket Books. Čeprav so se nekatere moje novele dosti bolje prodajale, je ta knjiga v dveh pogledih najbolj uspešna.

1. Odkar je bila prvič natisnjena pa do danes, sem za knjigo Cosmic Trigger prejel več pošte kot za vse ostalo, kar sem kdaj napisal, in večina teh ljudi je bila nenavadno inteligentnih in odprtomiselnih.... Iz teh korespondenc sem se naučil veliko in spoznal tudi nekaj čudovitih novih prijateljev.

2. Na predavanjih sem vedno povprašan več o tej knjigi, kot o vseh ostalih skupaj.

    Ta nova izdaja je dobra priložnost, da odgovorim na najpogostejša vprašanja in popravim najvztrajnejše nesporazume.

    Vsem inteligentnim bralcem bi moralo biti jasno (ampak začuda ni jasno marsikomu), da je moje stališče v tej knjigi agnostično.... dosti ljudi pa še vedno misli, da verjamem metaforam in modelom, ki so uporabljene tukaj. Zato bi rad še bolj jasno izrazil, kot kadarkoli prej, da

NE VERJAMEM NIČESAR

    To trditev je izrekel, v točno teh besedah, John Gribbin, urednik za fiziko pri reviji New Scientist, v BBCjevi TV debati z Malcom Muggeridgeom, kar je prineslo dvom/skepso s strani večine gledalcev. Zdi se, da je to posledica/maček (hangover) Srednjeveške Katoliške ere, ki večino ljudi, tudi izobražene, pripelje do razmišljanja, da mora vsak v nekaj „verjeti,“ ali pa, da če nekdo ni teist, da to takoj pomeni, da je dogmatični ateist, in če nekdo ne misli, da je kapitalizem perfekten, mora gorečno verjeti v socializem, in če nekdo nima slepe vere v X, mora alternativno imeti slepo vero v ne-X ali obratno X-u.

    Moje mnenje je, da je prepričanje/vera (belief) smrt inteligence. Kakor hito je posameznik prepričan v kakršnokoli doktrino, ali prevzame sigurnost/gotovost o neki stvari, neha razmišljati o tem aspektu obstoja. Več gotovosti, kot posameznik prevzema, manj je stvari, o katerih razmišlja. In človek, ki je gotov v vse, ne bi nikoli čutil potrebe razmišljati o čemerkoli in bi po trenutnih standardih medicine, kjer je odsotnost delovanja možganov obravnavana kot prenehanje življenja, lahko veljal tudi kot klinično mrtev.

    Moja pozicija/drža je identična "prepričanju" dr. Gribbina in večine današnjih fizikov in je v fiziki poznana kot "Kopenhagenska Interpretacija," ker je bila formulirana v Kopenhagenu od Niels Bohra in njegovih sodelavcev med leti 1926-28. Kopenhagensko interpretacijo ponekod imenujejo tudi "modelni agnosticizem" in trdi, da je vsaka mreža, ki jo uporabljamo, da organiziramo doživljanje sveta, le model tega sveta in ne sme biti zamenjan s svetom samim. Semantik Alfred Korzybski je poskušal to idejo popularizirati s sloganom "Zemljevid ni teritorij." Alan Watts, nadarjen tolmač Orientalne filozofije, je idejo izrazil precej bolj jasno, "Jedilni list ni jed."

    Vera v tradicionalnem smislu, ali gotovost, ali dogma, pripelje do grandiozne iluzije/zmote, "Moj trenutni model" - ali mreža, ali zemljevid ali resničnostni tunel (reality-tunnel) "zajema vso vesolje in ga ne bo nikoli potrebno ponovno pregledati in popraviti." To se mi zdi, sploh v sklopu zgodovine znanosti in znanja, absurdno in arogantno, in me vedno znova preseneča, da ima toliko ljudi še vedno tak srednjeveški odnos.

    Cosmic Trigger opisuje proces namernega "spreminjanja možganov" (deliberately induced brain change), v katerega sem se spustil med leti 1962-76. V marsikateri tradicionalni družbi je ta proces poznan kot "iniciacija" ali "iskanje vizije" (vision quest) in bi ga, v moderni terminologiji, ohlapno lahko smatrali kot neko vrsto nevarne samo-psihoterapije. Ne priporočam ga vsakomur, in mislim, da sem pridobil več pozitivnih rezultatov kot negativnih, ker sem šel skozi dve vrsti prihoterapije, preden sem pričel s svojimi dogodivščinami in ker sem imel dobro osnovo v znanstveni filozofiji, in se zato nisem nagibal k temu, da bi katerakoli osupljiva razodetja vzel preveč dobesedno.

    Na kratko, glavna stvar, ki sem se je naučil v svojih eksperimentih je, da je "resničnost" vedno množinska (plural) in spremenljiva.

    Ker je večina knjige namenjena razlagi te ideje, in ker sem ponovno poskušal idejo razložiti v drugih knjigah, in ker še vedno srečujem ljudi, ki so prebrali vse moje knjige na to temo in še vedno ne vedo, kam ciljam, bom to še enkrat poskusil tukaj, mogoče bolj nazorno kot poprej.

    Resničnost (reality) je beseda v angleškem jeziku, ki je čisto slučajno a) samostalnik in b) v ednini. Razmišljanje v angleškem jeziku (in ostalih sorodnih Indo-Evropskih jezikih) nas tako subliminalno programira, da "resničnost" konceptualiziramo kot eno kockasto (block-like) entiteto, nekako tako kot ogromen New Yorški nebotičnik, kjer je vsak del samo ena "soba" v isti zgradbi. Ta lingvistični program je tako vseprisoten (pervasive), da dosti ljudi sploh ne more razmišljati izven te ideje, in ko posameznik ponudi drugačno perspektivo, si zamišljajo, da žlobudra (gibberish).

    Predstava, da je resničnost samostalnik, trdna stvar kot opeka ali baseball palica, prihaja iz evolucijskega dejstva, da naši živčni sistemi običajno organizirajo ples energij v takšne kockaste (block-like) "stvari," verjetno kot avtomatski ukrep za preživetje (instant bio-survival cues). Vendar pa se te "stvari" spet razpustijo v ples energij – procese oz. glagole – ko živčni sistem "sodeluje" (synergized) z določenimi drogami, ali je preobrazen s pomočjo yoga in šamanističnih vaj, ali pa mu na pomoč priskočijo znanstveni intrumenti. Pri tako misticizmu kot fiziki obstaja splošni dogovor (razumevanje), da "stvari" konstruira naš živčni sistem in da bi "resničnosti" (množina) lahko bolje opisali kot sisteme ali kot skupke energijskih funkcij (bundles of energy-functions).

    Toliko o "resničnosti" kot o samostalniku. Prepričanje, da je "resničnost" edninska, kot hermetično zaprt kozarec, se ne sklada z znanstvenimi dognanji, ki v tem stoletju spodbujajo idejo, da je "resničnost" lažje dojeti kot reko, tekočo in vijugajočo, ali kot interakcijo, tako kot naprimer ples, ali kot razvijajočo se, tako kot življenje samo.

    Večina filozofov je vsaj od 5 st. p.n.št. vedela, da svet, kot ga dojemamo skozi čutila, ni "pravi svet" ampak konstrukt, katerega ustvarimo – naše osebno umetniško delo. Moderna znanost se je začela z Galilejevo demonstracijo, da barva ni "v" stvareh/objektih, ampak "v" interakciji naših čutil z objekti. Kljub temu filozofskemu in znanstvenemu razumevanje nevrološke relativnosti, ki je bila dokazana bolj nazorno z vsakim večjim napredkom v instrumentaciji, še vedno, zaradi jezika, mislimo, da je za tekočim, vijugajočim, interaktivnim, razvijajočim se vesoljem, katerega ustvarja naša percepcija, ena konkretna, trdno in hrustljavo očrtana monolitična "resničnost."

    Kvantna fizika spodkopuje takšno trdno, Platonovo "resničnost," tako da pokaže, da je znanstveno bolj smiselno govoriti samo o inter-akcijah, ki jih doživljamo (naše operacije v laboratoriju); zaznavna psihologija je prav tako spodkopala idejo Platonske "resničnosti," tako da je pokazala, da če predpostavljamo, da (ta Platonska solidna resničnost) obstaja, smo konfrontirani z brezupnimi kontradikcijami ob poskusu razlage, kako dejansko zaznamo, da nilski konj ni simfonični orkester.

    Edine "resničnosti" (množina), katere dejansko izkusimo in o katerih lahko smiselno govorimo, so zaznate resničnosti, doživete resničnosti, eksistencialne resničnosti – resničnosti, katerih uredniki smo mi sami – in te so vse relativne glede na opazovalca, kolebajo in se razvijajo, in jih je možno povečati in obogatiti, gibajo se iz nizke resolucije k hi-fi, predvsem pa ne pašejo skupaj kot delci puzlov, ki sestavljajo eno edino Resničnost z velikim R. Bolj kot to, različne resničnosti drug drugo razsvetljujejo v svojih nasprotjih, kot naprimer slike v velikem muzeju, ali različni simfonični stili Haydna, Mozarta, Beethovena in Mahlera.

    Alan Watts se je morebiti najbolje izrazil, ko je rekel: "Vesolje je ogromna Rorschach- packa črnila." (Rorschahov preizkus je tisti, ko podajamo mnenja, kaj predstavljajo določene standardizirane packe črnila, op. a.). Znanost najde za naše vesolje nek pomen v 18. stoletju, drugega v 19. in spet tretjega v 20. stoletju; vsak umetnik najde unikatne pomene v različnih stopnjah abstrakcije; in vsaka ženska in vsak moški najde različne pomene ob različnih urah dneva, ki so odvisni od notranjih in zunanjih okolij.

    Ta knjiga se ukvarja s tem, kar sem jaz poimenoval "sprememba možganov," kar dr. John Lilly odmevajoče imenuje "metaprogramiranje človeškega bio-računalnika." V bolj osnovnih terminih, kot psiholog in novelist sem poskušal ugotoviti, koliko naglih reorganizacij je možnih v delovanju možganov povprečnega udomačenega primata - edini, na katerem sem lahko etično opravljal tako nevarne raziskave – na sebi.

    Kot večina ljudi, ki so skozi zgodovino poskušali takšno "metaprogramiranje," sem se tudi sam hitro znašel v metafizični vroči vodi. Postalo je nujno očitno, da moji dosedanji modeli in metafore, ki sem jih uporabljal, ne bodo zadostovali, da bi razložil, kaj sem doživljal. Zato sem moral sproti ustvarjati nove modele in metafore. Ker sem se ukvarjal s stvarmi, ki so zunaj splošno sprejetih resničnostih tunelov, so nekatere moje metafore precej posebne (extraordinary). To me ne moti, saj sem vsaj toliko umetnik, kot sem psiholog, moti pa me, ko ljudje te metafore vzamejo preveč dobesedno.

    Prosim te, nežnega bralca, da si zapomniš citat Aleister Crowleya (na začetku prvega poglavja) in si ga vedno znova ponoviš, če ob kakšnem trenutku misliš, da ti prinašam najnovejša teološka razodetja iz Kozmične Centrale. (Crowleyev citat: In this book it is spoken of the Sephiroth and the Paths, of Spirits and conjurations, of Gods, Spheres, Planes and many other things which may or may not exist. It is Immaterial, whether they exist or not. By doing certain things certain results follow; students are most earnestly warned against attributing objective reality or philosophical validity to any of them. // V tej knjige je govora o Sefirah in o Poteh (kabala), o duhovih in o čaranju, o Bogovih, Sferah in Ravneh in o ostalih zadevah, ki morebiti obstajajo, ali pa ne. Če te stvari obstajajo ali ne, je nebistveno. Določenim delovanjem sledijo določeni rezultati; učenci so iskreno posvarjeni pred dodeljevanjem objektivne resničnosti ali filozofske veljavnosti tem pojavom., op. a.)

    Kar moji eksperimenti demonstrirajo – kar so vsi taki eksperimenti skozi zgodovino demonstrirali - je enostavno to, da so naši modeli "resničnosti" zelo majhni in "pospravljeni," vesolje, ki ga lahko doživimo, pa je ogromno in "razmetano" in noben model ne more nikoli vsebovati vso to "ogromno razmetanost," ki jo zazna necenzurirana zavest.

    Menim, ali upam, da moji podatki tudi prikazujejo, da nam nevrološki modelni agnosticizem – aplikacija kopenhangenske interpretacije onstran fizike, torej na zavest – omogoča, da se otresemo nekaterih meja mehaničnega čustvovanja in robotskega duševnega stanja, ki je neizogibno, dokler posameznik ostane v enem dogmatičnem modelu oz. enem vstisnjenem resničnostnem tunelu.

    Osebno tudi sumim, ali ugibam, ali intuitivno vem, da tisti moji bolj nekonvencionalni modeli – tisti, ki vsebujejo višjo inteligenco, kot npr. Kabalističnega Angela Varuha ali nezemljana iz Siriusa – so nujno potrebna orodja na določenih stopnjah procesa metaprogramiranja.

    Deset let po tem, ko se ta knjiga konča, me take špekulacije ne zanimajo več veliko. Naši "osamljeni, majhni jazi" so lahko "razsvetljeni" ali poplavljeni z radikalnimi, v obliki sci-fi informacijami in kozmičnimi perspektivami, katerih izvor so morebiti Nezemljani, ki so mi ponekod kot zgleda pomagali, ali pa Skriti Chiefi Sufijev, ali pa parapsihologi in super-računalniki iz 23. stoletja, ki žarčijo informacije nazaj skozi čas, ali pa gre enostavno za prej neaktivirane dele naših možganov. Kljub trenutni vladi naše Nove Inkvizicije, ki se trudi ustaviti raziskovanja na tem področju, bomo o teh stvareh izvedeli več, ko preteče nekaj časa. Za zdaj pa je agnosticizem tako pošten kot spodobno skromen.

    V tej povezavi, sem pogosto povprašan o dveh knjigah drugih avtorjev, ki čudno resonirajo s Cosmic Triggerjem – Philip K. Dickov VALIS in pa The Sirian Experiments od Doris Lessing. Prva knjiga je novela, ki na široko namiguje, da ni le novela – da je prikaz Philip Dickovih osebnih izkušenj z "Višjimi Inteligencami." V resnici je VALIS le rahlo fikcijonizirana (od fikcija, op. a.); dejanski dogodki, na katerih temelji, so bili razkriti v intervjuju, katerega je podal Philip tik pred smrtjo. (Glej Gregg Rickman – Philip K. Dick: The Last Testament) Paralele z mojimi izkušnjami so številne – številne pa so tudi razlike. Če je isti vir posredoval informacije tako Philu kot meni, so ta sporočila ob dekodiranju dobila najin individualen priokus.

    Phila sem srečal dva do tri krat, in sva si nekaj časa tudi dopisovala. Moj vtis je bil, da ga je skrbelo, da so njegove izkušnje trenutna blaznost/duševna zmedenost, in da je poskušal ugotoviti, ali sem tudi jaz malo čez les. Nisem prepričan, če se je kdajkoli glede tega odločil.

    Pred nekaj leti sem intervjuval Doris Lessing za revijo New Age. Zelo resno jemlje sinkronisitete (Jungova Synchronicity – naključja, ki imajo nek pomen, op. a.), vendar je enako agnostična kot jaz do ideje, da nekatere te sinhronisitete dejansko orkestrirajo Sirianci.

    Bralcem te knjige toplo priporočam vse tri knjige, VALIS, The Last Testament in The Sirian Experiments. Razen če ste "zaklenjeni" v zelo dogmatične resničnostne tunele, boste doživeli nekaj trenutkov, kjer se boste spraševali, ali Sirianci zares delajo eksperimente na nas in nekaj takih čudnih momentov je lahko zelo osvobodilnih za tiste, ki se jih ne bojijo na smrt.

    Kar je bolj važno kot takšne "nadčutne" špekulacije, menim, so praktična in pragmatična vprašanja, kaj posameznik naredi z rezultati, ki jih dobi preko doživetja spreminjanja možganov. S tem, da sem spoznal veliko New Age ljudi sem ugotovil, da je precej enostavno "se znoreti" (go stone crazy) s tehnikami v tej knjigi. Primeri paranojikov in shizofrenikov so precej pogosti pri ljudeh, ki eksperimentirajo na teh področjih. Manj "klinični" a družbeno še bolj zlobni so samooklicani guruji in njihovi enako prevarani učenci, ki so prav tako kot jaz ugotovili, da obstaja več "resničnosti" (množina), vendar so si izbrali en, najljubši ne-zahodnjaški resničnostni tunel, katerega so poimenovali Ultimativna Resničnost ali Prava (resnična) Resničnost, ustanovili nove fanaticizme, snobizme, dogme in kulte okoli teh iluzij.

    … Deset let, ki je minilo, ni spremenilo mojega prepričanja, da optimist najde za nek problem veliko rešitev, medtem ko pesimist isti problem dojema kot nerešljiv.

    Ta knjiga ne trdi, da "ustvarjamo svojo resničnost" v smislu absolutne (ampak misterijozno nezavestne) psihokineze. Če te povozi avto in pristaneš v bolnici, ne mislim, da je to zato, ker si si zares želel biti povožen, ali ker te je avto moral povoziti, kot to trdita dve popularni New Age ideji. Teorija transakcijske psihologije, ki je vir mojih najljubših modelov in metafor, enostavno pravi, da ko te povozi avto, je pomen doživetja povsem odvisen od tebe, rezultati pa so odvisni delno od tebe (in delno od tvojih zdravnikov). Če je medicinsko možno, da boš preživel – in včasih kljub temu, da zdravniki mislijo, da je to medicinsko nemogoče – se v končni fazi ti odločiš, ali boš hitro odšel iz bolnice, ali pa boš tam poležaval v trpljenju in pritoževanju.

    Večino časa je takšna "odločitev" nezavestna in mehanska, vendar lahko s pomočjo tehnik, podanih v tej knjigi, te odločitve postanejo zavestne in inteligentne.

    … Ko pišem o ustvarjanju boljših, bolj optimističnih resničnostnih tunelov, o transcendentiranju iger ega in o podobnih zadevah, to ni posledica tega, da sem živel v slonokoščenem stolpu. Teh praktičnih tehnik sem se naučil zaradi brutalnih pogojev, ki jih srečujem na tem primitivnem planetu....

    … vsa pošta, ki sem jo prejel o tej knjigi pa ni bila inteligentna in premišljena. Prejel sem nekaj dokaj "blaznih" in nenamerno smešnih strupenih pisem iz strani dveh skupin dogmatistov – fundamentalističnih kristjanov in fundamentalističnih materijalistov.

    Fundamentalistični Kristjani so mi povedali, da sem Satanov suženj, in sem potreben eksorcizma. Fundamentalistični materijalisti so me obvestili, da sem lažnivec, šarlatan, prevarant in lopov. Razen te malenkostne razlike, so pisma bila osupljivo podobna. Obema skupinama je skupna vnema križarske vojne (crusading zeal) in pa popolnoma enako pomanjkanje humorja, dobrodelnosti in splošne človeške spodobnosti.

    Ti neznosni kulti so me potrdili v svojem agnosticizmu, saj podajajo še več dokazov, ki podpirajo mojo trditev, da ko dogma vstopi v možgane, se vse intelektualne aktivnosti prenehajo.

Robert Anton Wilson,

Dublin 1986

Več o temi:

• Skrivnosti za idejami R.A.W. FAQ (forum)
  

Komentarji (12)

Jahbulon said:

... Končno blog vreden branja. Vidim, da v najinem razumevanju sveta ni razlike. Kako je pa v praksi, ali si sprobal kaj praktično in ali je delovalo? Približno 15 let preizkušam to v praksi in deluje 100%. Zato sem tudi lahko suveren v svojih trditvah, kot bi poznal prihodnost. Na kancu bi lahko še napisal, če bo to kdo prepoznal kot kritiko sebe gre le za naključje ali pa tudi ne.

22. januar 2008

Infidel said:

... Super, tak odziv me zelo veseli! V bistvu se same ideje do take mere zavedam šele kakšno dobro leto, tako da nekih radikalnih poskusov še nisem uspel narediti. Mi pa vse skupaj definitivno olajša razumevanje in prilagajanje okolici, pa tudi vsakodnevni drži, uspem biti dosti bolj pozitiven kot včasih (ko sem bil zafrustriran "vseved"). Tako da v tem pogledu bi rekel, da stvar definitivno deluje! Me pa zanimajo tudi bolj radikalne spremembe zavesti in se danes dosti bolj samozavestno lotevam "magije," ko vsaj približno vem, kaj sploh delam. Praviš, da deluje 100%, kaj če bi bil malo bolj konkreten, zelo rad bi slišal tvoje izkušnje! "Na kancu bi lahko še napisal, če bo to kdo prepoznal kot kritiko sebe gre le za naključje ali pa tudi ne." Točno tak, vsak ki tako misli, je lahko pomirjen, da je bilo govora o vseh ljudeh, razen o njemu!

22. januar 2008

Jahbulon said:

... Pravi preboj se doživel na predavanju razvojne psihologije, kjer je profesor razlagal vpliv misli na okolico. Povedal je primer, ko študent1 skuša na predavnju profesorju postaviti vprašanje, vendar ne pride do besede. Ko se predavanje nadaljuje študent1 pozabi na svoje vprašanje. Na koncu predavanje profesor vpraša ali je kakšno vprašanje. Iz drugega konca predavalnice se oglasi študent2 in postavi vprašanje, ki ga je med predavanjem mislil vprašati študent1. Ker je bila to moja tema, se mi je tekom predavanja porodilo kar nekaj vprašanj, vendar jih nisem mogel zastaviti. Na koncu predavanje je profesor vprašal, če je še kakšno vprašanje. Glede na temo jih je pričakoval, jaz pa se nisem mogel spomniti svojih vprašanj. Pomislil sem zakaj si jih nisem sproti pisal in postal zelo slabe volje, ko so začela padati vprašanja. Bila so moja vprašanja, točno do besedice ista vprašanja, ki sem jih mislil med predavanjem. Slaba volja me je v trenutku minila. Ponovili so vsa vprašanja do zadnje besedice. Na odgovore panisem več čakal, ker sem jih že poznal. Od tukaj naprej je bila praksa veselje. Recimo na izpitu iz antropološke kineziologije je profesor dal 5 vprašanj. Dolgočasna tema in gora literature sta zahtevala okoli 3 mesece dela jaz pa sem si 3 dni pred izpitom zamislil 6 vprašanj in se naučil odgovore. Od 5 vprašanj so bila 3 vprašanja taka kot sem si jih zamislil. Pred izpitom so se čudili in smejali kako nič ne znam in pridem na izpit, ko pa so bili znani rezultati sem se smejal jaz, ker sem bil med redkimi srečneži s pozitivno oceno. Vsako sklepanje, da sem na tak način naredil šolo je napačno, ta primer je izjema, ker je bil prof. zoprnež in njegova predavanja dolgočasna in težka. Ponavadi sem si izbiral le eno vprašanje.

23. januar 2008

janez said:

... Kje se da (če se da) kupiti to knjigo?

25. januar 2008

Infidel said:

... janez amazon.de bi jo moral imeti, je pa knjiga dobavljiva samo v Angleščini in Nemščini (verjetno se je da dobiti tudi v italjanščini ali francoščini na amazon.fr ali kaj podobnega). Prav tako mislim, da bi jo lahko naročil preko mladinske knjige ali kaj podobnega. najnovejši ponatis pa izdaja New Falcon. Cena (brez poštnine) je nekje 13 eurov. Lep pozdrav

25. januar 2008

haribol said:

... Zanimivo. Človek si je upal it pogledat malo okrog in pogledat na realnost tudi iz drugačnih zornih kotov ali bolje rečeno zavestnih stanj (lahko bi tudi rekli percepcije). Kar moji eksperimenti demonstrirajo €“ kar so vsi taki eksperimenti skozi zgodovino demonstrirali - je enostavno to, da so naši modeli "resničnosti" zelo majhni in "pospravljeni," vesolje, ki ga lahko doživimo, pa je ogromno in "razmetano" in noben model ne more nikoli vsebovati vso to "ogromno razmetanost," ki jo zazna necenzurirana zavest. Če imamo le informacije današnje svetovne javnosti potem se strinam, toda ta trditev ne vzdrži za osebo, ki ima duhovno znanje ali bolje rečeno znanje o Krišni.

26. januar 2008

Zorba de Buddha said:

... Znanstveni filozofski in agnostičen pristop k iskanju resnice, kot ga podaja ta gospod ne more rodit sadov. Če pa se odločiš za pot služenja Bogu z meditacijo itd. postane vesolje ko ga lahko doživimo in razumemo mnogo večje in slika mnogo jasnejša. Ta pristop je podoben otroku, ki vsakega moškega vpraša kdo je njegov oče.

26. januar 2008

Infidel said:

... zaradi malo daljših odgovorov sem obema kar odgovoril na forumu. lp

26. januar 2008

Zorba de Buddha said:

... Torej, če se ne motim, si pd vplivom filozofije,ki je zrasla na njegobvem pogojenem in omejenem zeljniku in jo imaš za trdno. NNaNobene duhovne zbujenosti ne vidim pri tem človeku, zato je špekulant.

15. februar 2008

Infidel said:

... V zmoti si. Da je njegov "zelnik" pogojen in omejen je samo tvoja percepcija, ker si prepričan, da si ti pravo nasprotje temu. Poleg tega ne poznaš niti 5% njegove filozofije, tako da me čudi, da si upaš kar potegniti takšne dokončne zaključke. in če bi dejansko prebral ta članek, stvari, ki sem jih razlagal v topicu in pa nasploh moje poste, bi vedel, da nič ne jemljem kot "trdno." Ne mi podtikati svojih lastnosti.

15. februar 2008

NARYX said:

... MENU NIKAKOR NI ISTO KOT HRANA...TO BO DRŽALO.OPISOV SVETA JE NESKONČNO, KAR PA NE POMENI, DA VSI OPISUJEJO RAZLIČNE SVETOVE...KAKORKOLI ŽE,MI S SVOJO VOLJO VEDNO LAHKO SESTAVIMO POLJUBEN MENI,NI PA VEDNO GOTOVO, ALI NAM BO TA MENI TUDI POSTREŽEN KOT HRANA,KI SMO SI JO NA NJEM IZBRALI...VSE JE ODVISNO OD KARTE, NA KATERO IGRAMO... V DVOJNOSTI STA KARTI VEDNO SAMO DVE... ENA NAS SPRAVI V FAUSTOVO ZGODBO, DRUGA PA V JEZUSOVO......... TAKE IT OR LEAVE IT............ NA NAS SAMIH PA JE, DA SE SVOBODNO ODLOČIMO, NA KATERO KARTO BOMO IGRALI.... KAR SE BOGA TIČE, MU JE VSEENO,GA PA VSEENO ZANIMA NAŠ OSEBNI PRISPEVEK K NOROSTI TEGA SVETA OZ. K ODPRAVLJANJU TAISTE NOROSTI, KI SE DOGAJA NA ZEMLJI KOT PLANETU OD 17.AVGUSTA 1987 DALJE ....... ČE BI KDO RAD ZVEDEL KARKOLI VEČ O "OPISU SVETA" MU TOPLO PRIPOROČAM CARLOSA CASTANEDO.... V KOLIKOR BI TO BILO PREMALO, PA INTERNETNO STRAN " SNOEDEL.PUNT.NL ".... TOLIKO ZAENKRAT... IN VELIKO VESELJA S HRANO .... Z MENIJI PA ( ČE SE LE DA ? ! ) ČIM MANJ .... ! ! !

24. februar 2008

vsvojisenci said:

... Resničnost pokaže svojo dvojnost tudi v teh komentarjih, ko Zorba odgovori absolutno odklonilno, Haribol pa premišljeno selektivno pozitivira filozofijo - oba izhajata iz istega "Krišna je glavni".

20. april 2009

Ime

Email

Internetna stran

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Dodaj komentar