Robert Anton Wilson se je v svojem življenju ukvarjal z marsičem in veliko stvari tudi raziskoval. Daleč najbolj fascinantne pa so njegove ideje in raziskovanja o Resničnosti, kar je tudi predmet pričujočega članka. Ta ni moje delo, sem le prevedel večino (nekje 95%) predgovora k Bobovi (ljubkovalno ime) knjigi Cosmic Trigger I: The Final Secret of the illuminati, saj kot pravi, poskuša še enkrat popraviti nekatere zmote, glede svoje filozofije. Tako tudi predstavlja nek primeren uvod v njegova dela in ideje, ki pa se seveda ne omejujejo samo na Dojemanje Resničnosti.

Ta članek je namenjen tako dodatni razlagi nekaterih mojih razmišljanj, kot tudi promociji te in vseh ostalih Bobovih knjig. O Bobu ne bom več izgubljal besed, vredno je povedati samo, da je najbolj oblikoval moje dojemanje sveta.

    Cosmic Trigger je bil prvotno objavljen pred desetimi leti s strani And/Or Press, in kmalu zatem od Pocket Books. Čeprav so se nekatere moje novele dosti bolje prodajale, je ta knjiga v dveh pogledih najbolj uspešna.

1. Odkar je bila prvič natisnjena pa do danes, sem za knjigo Cosmic Trigger prejel več pošte kot za vse ostalo, kar sem kdaj napisal, in večina teh ljudi je bila nenavadno inteligentnih in odprtomiselnih.... Iz teh korespondenc sem se naučil veliko in spoznal tudi nekaj čudovitih novih prijateljev.

2. Na predavanjih sem vedno povprašan več o tej knjigi, kot o vseh ostalih skupaj.

    Ta nova izdaja je dobra priložnost, da odgovorim na najpogostejša vprašanja in popravim najvztrajnejše nesporazume.

    Vsem inteligentnim bralcem bi moralo biti jasno (ampak začuda ni jasno marsikomu), da je moje stališče v tej knjigi agnostično.... dosti ljudi pa še vedno misli, da verjamem metaforam in modelom, ki so uporabljene tukaj. Zato bi rad še bolj jasno izrazil, kot kadarkoli prej, da

NE VERJAMEM NIČESAR

    To trditev je izrekel, v točno teh besedah, John Gribbin, urednik za fiziko pri reviji New Scientist, v BBCjevi TV debati z Malcom Muggeridgeom, kar je prineslo dvom/skepso s strani večine gledalcev. Zdi se, da je to posledica/maček (hangover) Srednjeveške Katoliške ere, ki večino ljudi, tudi izobražene, pripelje do razmišljanja, da mora vsak v nekaj „verjeti,“ ali pa, da če nekdo ni teist, da to takoj pomeni, da je dogmatični ateist, in če nekdo ne misli, da je kapitalizem perfekten, mora gorečno verjeti v socializem, in če nekdo nima slepe vere v X, mora alternativno imeti slepo vero v ne-X ali obratno X-u.

    Moje mnenje je, da je prepričanje/vera (belief) smrt inteligence. Kakor hito je posameznik prepričan v kakršnokoli doktrino, ali prevzame sigurnost/gotovost o neki stvari, neha razmišljati o tem aspektu obstoja. Več gotovosti, kot posameznik prevzema, manj je stvari, o katerih razmišlja. In človek, ki je gotov v vse, ne bi nikoli čutil potrebe razmišljati o čemerkoli in bi po trenutnih standardih medicine, kjer je odsotnost delovanja možganov obravnavana kot prenehanje življenja, lahko veljal tudi kot klinično mrtev.

    Moja pozicija/drža je identična "prepričanju" dr. Gribbina in večine današnjih fizikov in je v fiziki poznana kot "Kopenhagenska Interpretacija," ker je bila formulirana v Kopenhagenu od Niels Bohra in njegovih sodelavcev med leti 1926-28. Kopenhagensko interpretacijo ponekod imenujejo tudi "modelni agnosticizem" in trdi, da je vsaka mreža, ki jo uporabljamo, da organiziramo doživljanje sveta, le model tega sveta in ne sme biti zamenjan s svetom samim. Semantik Alfred Korzybski je poskušal to idejo popularizirati s sloganom "Zemljevid ni teritorij." Alan Watts, nadarjen tolmač Orientalne filozofije, je idejo izrazil precej bolj jasno, "Jedilni list ni jed."

    Vera v tradicionalnem smislu, ali gotovost, ali dogma, pripelje do grandiozne iluzije/zmote, "Moj trenutni model" - ali mreža, ali zemljevid ali resničnostni tunel (reality-tunnel) "zajema vso vesolje in ga ne bo nikoli potrebno ponovno pregledati in popraviti." To se mi zdi, sploh v sklopu zgodovine znanosti in znanja, absurdno in arogantno, in me vedno znova preseneča, da ima toliko ljudi še vedno tak srednjeveški odnos.

    Cosmic Trigger opisuje proces namernega "spreminjanja možganov" (deliberately induced brain change), v katerega sem se spustil med leti 1962-76. V marsikateri tradicionalni družbi je ta proces poznan kot "iniciacija" ali "iskanje vizije" (vision quest) in bi ga, v moderni terminologiji, ohlapno lahko smatrali kot neko vrsto nevarne samo-psihoterapije. Ne priporočam ga vsakomur, in mislim, da sem pridobil več pozitivnih rezultatov kot negativnih, ker sem šel skozi dve vrsti prihoterapije, preden sem pričel s svojimi dogodivščinami in ker sem imel dobro osnovo v znanstveni filozofiji, in se zato nisem nagibal k temu, da bi katerakoli osupljiva razodetja vzel preveč dobesedno.

    Na kratko, glavna stvar, ki sem se je naučil v svojih eksperimentih je, da je "resničnost" vedno množinska (plural) in spremenljiva.

    Ker je večina knjige namenjena razlagi te ideje, in ker sem ponovno poskušal idejo razložiti v drugih knjigah, in ker še vedno srečujem ljudi, ki so prebrali vse moje knjige na to temo in še vedno ne vedo, kam ciljam, bom to še enkrat poskusil tukaj, mogoče bolj nazorno kot poprej.

    Resničnost (reality) je beseda v angleškem jeziku, ki je čisto slučajno a) samostalnik in b) v ednini. Razmišljanje v angleškem jeziku (in ostalih sorodnih Indo-Evropskih jezikih) nas tako subliminalno programira, da "resničnost" konceptualiziramo kot eno kockasto (block-like) entiteto, nekako tako kot ogromen New Yorški nebotičnik, kjer je vsak del samo ena "soba" v isti zgradbi. Ta lingvistični program je tako vseprisoten (pervasive), da dosti ljudi sploh ne more razmišljati izven te ideje, in ko posameznik ponudi drugačno perspektivo, si zamišljajo, da žlobudra (gibberish).

    Predstava, da je resničnost samostalnik, trdna stvar kot opeka ali baseball palica, prihaja iz evolucijskega dejstva, da naši živčni sistemi običajno organizirajo ples energij v takšne kockaste (block-like) "stvari," verjetno kot avtomatski ukrep za preživetje (instant bio-survival cues). Vendar pa se te "stvari" spet razpustijo v ples energij – procese oz. glagole – ko živčni sistem "sodeluje" (synergized) z določenimi drogami, ali je preobrazen s pomočjo yoga in šamanističnih vaj, ali pa mu na pomoč priskočijo znanstveni intrumenti. Pri tako misticizmu kot fiziki obstaja splošni dogovor (razumevanje), da "stvari" konstruira naš živčni sistem in da bi "resničnosti" (množina) lahko bolje opisali kot sisteme ali kot skupke energijskih funkcij (bundles of energy-functions).

    Toliko o "resničnosti" kot o samostalniku. Prepričanje, da je "resničnost" edninska, kot hermetično zaprt kozarec, se ne sklada z znanstvenimi dognanji, ki v tem stoletju spodbujajo idejo, da je "resničnost" lažje dojeti kot reko, tekočo in vijugajočo, ali kot interakcijo, tako kot naprimer ples, ali kot razvijajočo se, tako kot življenje samo.

    Večina filozofov je vsaj od 5 st. p.n.št. vedela, da svet, kot ga dojemamo skozi čutila, ni "pravi svet" ampak konstrukt, katerega ustvarimo – naše osebno umetniško delo. Moderna znanost se je začela z Galilejevo demonstracijo, da barva ni "v" stvareh/objektih, ampak "v" interakciji naših čutil z objekti. Kljub temu filozofskemu in znanstvenemu razumevanje nevrološke relativnosti, ki je bila dokazana bolj nazorno z vsakim večjim napredkom v instrumentaciji, še vedno, zaradi jezika, mislimo, da je za tekočim, vijugajočim, interaktivnim, razvijajočim se vesoljem, katerega ustvarja naša percepcija, ena konkretna, trdno in hrustljavo očrtana monolitična "resničnost."

    Kvantna fizika spodkopuje takšno trdno, Platonovo "resničnost," tako da pokaže, da je znanstveno bolj smiselno govoriti samo o inter-akcijah, ki jih doživljamo (naše operacije v laboratoriju); zaznavna psihologija je prav tako spodkopala idejo Platonske "resničnosti," tako da je pokazala, da če predpostavljamo, da (ta Platonska solidna resničnost) obstaja, smo konfrontirani z brezupnimi kontradikcijami ob poskusu razlage, kako dejansko zaznamo, da nilski konj ni simfonični orkester.

    Edine "resničnosti" (množina), katere dejansko izkusimo in o katerih lahko smiselno govorimo, so zaznate resničnosti, doživete resničnosti, eksistencialne resničnosti – resničnosti, katerih uredniki smo mi sami – in te so vse relativne glede na opazovalca, kolebajo in se razvijajo, in jih je možno povečati in obogatiti, gibajo se iz nizke resolucije k hi-fi, predvsem pa ne pašejo skupaj kot delci puzlov, ki sestavljajo eno edino Resničnost z velikim R. Bolj kot to, različne resničnosti drug drugo razsvetljujejo v svojih nasprotjih, kot naprimer slike v velikem muzeju, ali različni simfonični stili Haydna, Mozarta, Beethovena in Mahlera.

    Alan Watts se je morebiti najbolje izrazil, ko je rekel: "Vesolje je ogromna Rorschach- packa črnila." (Rorschahov preizkus je tisti, ko podajamo mnenja, kaj predstavljajo določene standardizirane packe črnila, op. a.). Znanost najde za naše vesolje nek pomen v 18. stoletju, drugega v 19. in spet tretjega v 20. stoletju; vsak umetnik najde unikatne pomene v različnih stopnjah abstrakcije; in vsaka ženska in vsak moški najde različne pomene ob različnih urah dneva, ki so odvisni od notranjih in zunanjih okolij.