Leta 1976 je Zecharia Sitchin dvignil veliko prahu z izdajo svoje knjige Dvanajsti planet (The Twelfth Planet). V tej knjigi in številnih drugih, ki so sledila, je Sitchin predstavil svoja spoznanja do katerih je prišel ob prevajanju starih sumerskih tekstov. V slednjih je opisana neverjetna zgodba nastanka človeštva na Zemlji - zgodba, ki je precej različna in veliko bolj fascinantna od tiste, ki smo se je učili v šoli.

Stari teksti - nekateri najstarejši so nastali že pred 6,000 leti - pripovedujejo zgodbo o tuji rasi imenovani Anunakiji. Po Sumercih so Anunakiji prišli na Zemljo s planeta imenovanega Nibiru, ki prav tako kot Zemlja kroži v našem sončnem sistemu. Če zanj prvič slišite je to zato, ker ga današnja znanost ne priznava kot enega izmed planetov, ki se vrti okoli Sonca. Vendar je, pravi Sitchin in poudarja da ima velik pomen, ne samo za našo preteklost, temveč tudi za prihodnost.

Nibirujeva tirnica okoli Sonca je zelo eliptična in na svoji najoddaljenejši točki sega daleč za Plutonom, medtem ko je Soncu najbližja tik za asteroidnim pasom (pas planetoidov med tirnicama Marsa in Jupitra). Nibiru, čigar obhodna doba je 3600 let, je bil nazadnje najbližje okoli leta 1600 p.n.š. Kot si lahko zamislite bi lahko velik planet, ki se približuje središču sončnega sistema s svojim gravitacijskim učinkom do dobra zmešal tirnice bližnjih planetov in asteroidov in tako predstavljal resno grožnjo Zemlji.

Pripravite se še na eno možno apokalipso, kajti številni trdijo da se Nibiru ponovno približuje in bo, kot pravijo – kmalu tukaj.
 

Nekaj zgodovine

Zgodba o Anunakijih, kot jo opisuje Sitchin v številnih knjigah je povzeta na številnih internetnih straneh in tako večkrat tema debate na številnih forumih. Na kratko poteka takole: Pred približno 450,000 je Alalu, odstavljen vladar Anunakijev na Nibiru zbežal s planeta na vesoljski ladji in našel zavetišče na Zemlji. Spoznal je, da je Zemlja polna zlata, ki ga Nibiru potrebuje za zaščito pred zmanjševanjem atmosfere, ki so ga kasneje začeli kopati kar je pripeljalo do številnih bitk za oblast. Kasneje pred približno 300,000 leti so se Anunaki odločili da s pomočjo genetskega inženiringa ustvarijo raso delavcev iz takratnih primatov, ki so vladali Zemlji. Rezultat je bil homo sapiens – mi. S časom so vladanje na Zemlji prepustili človeku in odšli, vsaj začasno. Sitchin vse to povezuje z zgodbami iz prvih knjig Biblije in zgodovino številnih starodavnih civilizacij, posebej Egipčani.

Nekaterim se zgodba zdi osupljiva, številni zgodovinarji, antropologi in arheologi pa jo jemljejo le kot starodavni mit. Vendar je Sitchinovo delo ustvarilo številne zagrizene skupine vernikov in raziskovalcev, ki jemljejo zgodbo kot pribito. Številni izmed njih, katerih ideje so se hitro razširile s pomočjo interneta, trdijo da je Nibiru skoraj na dosegu roke in da ga NASA že odstranjuje iz posnetkov – nekateri so ga napovedovali že leta 2003, spet drugi pa ga za leto 2012. Sitchin ob tem ostaja neomajen in v svoji najnovejši knjigi The Lost Book of Enki trdi, da ga ni za pričakovati pred letom 3440, po najnovejših podatkih pa je letnico popravil na 2085.
 

Kje je Nibiru in kdaj bo prispel?

Celo številni ugledni astronomi so dolga leta teoretizirali o neznanem planetu – Planetu X – daleč za tirnico Plutona, ki bi razložil anomalije, ki so jih zaznavali v tirnicah Neptuna in Urana. Neko še nevidno telo je vplivalo nanju. Novica je bila objavljena 19. junija 1982 v časopisu New York Times:

»Nekaj, daleč za nam znanim sončnim sistemom, privlači tako Uran kot Neptun. Neznana gravitacijska sila moti dva velikana in povzroča nepravilnosti v njunih tirnicah. Sila da slutiti o oddaljeni in nevidni prisotnosti, velikem objektu, dolgo iskanem Planetu X. Astronomi so prepričani v njegov obstoj in so ga že poimenovali v Planet X – Deseti planet.«

Objekt je prvič opazil leta 1983 IRAS (Infrardeči Astronomski Satelit) poročajo časopisi. Washington Post je ob tem poročal: »Nebeško telo, domnevno veliko kot velikan Jupiter in tako blizu Zemlji, da bi ga lahko uvrščali v naš sončni sistem, je bil opažen v smeri Orionove konstelacije. Zaznal ga je Ameriški infrardeči teleskop. Objekt je še tako neznan, da astronomi še vedno razglabljajo ali je planet, velik komet, bližnja protozvezda, ki se ni nikoli segrela in nastala zvezda, oddaljena galaksija, tako mlada, da se prve zvezde še vedno oblikujejo ali pa galaksija, ki je zavita v gosti prah, da čez ne pride svetloba tamkajšnjih zvezd.«

Podporniki Nibiruja pa trdijo, da je IRAS končno našel dolgo izgubljeni planet.

»Skrivnost se vrti okoli Sonca« je članek objavljen v MSNBC 7, oktobra 1999, ki pravi: »Dve skupini raziskovalcev sta predlagali obstoj neopaženega planeta ali nepopolne zvezde, ki potuje okoli Sonca na razdalji 2 trilijonov milj, daleč za tirnicami devetih znanih planetov…. Planetarni znanstvenik Britain's Open univerze pa ob tem teoretizira, da naj bi bil objekt večji od Jupitra« Decembra leta 2000 je SpaceDaily imel članek z naslovom »Najdeni nov kandidat za Planet X«.

Dodaten članek in slika sta se pojavili v Discovery News: »Najdeni velik objekt z orbito okoli Sonca«. Članek, izdan julija 2001, pravi: »Odkritje velike rdečkaste kepe nečesa, ki potuje v Plutonovi bližini, je ponovno sprožilo idejo o tem, da naj bi naš sončni sistem imel več kot le devet planetov.« Odkritelji, ki so ga poimenovali 2001 KX76, ocenjujejo da je manjši od našega Meseca in z podaljšano tirnico. O tem, da je usmerjen proti Zemlji ni govora.