V duhovnem svetu na nobeno dušo ne gledajo zviška, nobena duša ni manjvredna. Vsi smo v procesu preobrazbe v nekaj boljšega, nekaj večjega. Vsak izmed nas je sposoben na nek način prispevati k celoti ne glede na to, kako zelo se mučimo z našimi lekcijami. Če to ne bi držalo, nas že na samem začetku sploh ne bi bilo.

Glede na moje razprave o barvah in stopnjah razvoja, učilnicah, učiteljih in učencih, bi kaj lahko sklepali, da v duhovnem svetu pravzaprav vlada neka hierarhija. Po pričevanju mojih klientov pa bi bilo tako sklepanje precej napačno. Če v duhovnem svetu že obstaja kakšna hierarhija, potem je to hierarhija miselnega zavedanja. Organizacijsko oblast na Zemlji si predstavljamo tako, kot jo vidimo v bojih za oblast, v vojnah za sosednja ozemlja in v strogem izvajanju togih pravil znotraj neke strukture. V duhovnem svetu zagotovo obstaja neka struktura, ampak ta biva znotraj vzvišene matrice sočutja, harmonije, morale in kreposti, ki zdaleč presegajo to, kar ljudje počnemo na Zemlji. Na oni strani vlada sistem vrednot, kot so neizmerna dobrota, strpnost, potrpežljivost in brezpogojna ljubezen.

V Tucsonu imam dobrega prijatelja še iz gimnazijskih časov, ki je ikonoklast in je vse življenje nasprotoval oblasti. Moj prijatelj misli, da so dušam mojih klientov "oprali možgane", da bi verjeli, da imajo usodo v svojih rokah. Prepričan je, da nobena oblast - niti duhovna -ne more preživeti brez korupcije in zlorabe privilegijev. Po njegovem mnenju moje raziskave tam zgoraj odkrivajo vse preveč reda, kar mu ni najbolj po godu. Vsi moji preiskovanci menijo, da so imeli v preteklosti na voljo številne možnosti izbire in da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnosti. Napredovanje ne pomeni pridobitve nadvlade ali prihoda na višji položaj, ampak priznanje sposobnosti. Integriteta in osebna svoboda sta prisotni na vseh ravneh življenja med življenji.

Duše želijo s svojo izbiro dokazati, da so vredne zaupanja, vloženega vanje. Napake v tem procesu so seveda pričakovane, saj je glavna gonilna sila duš doseči popolnost in združitev z Virom, ki nas je ustvaril.

Večkrat so me že vprašali, če moji klienti med seansami vidijo Vir stvaritve. V uvodu sem dejal, da sem šel po reki navzgor proti Viru le tako daleč, kolikor so me lahko povedle duše, ki se še vedno utelešajo. Napredovali preiskovanci govorijo o času združitve, ko se bodo pridružili "Najsvetejšemu", in o območju goste škrlatne svetlobe, kjer se nahaja nekakšna vsevedna navzočnost. Ne bi mogel reči, kaj vse to natančno pomeni, vem pa, da je navzočnost čutiti, ko pridemo pred naš Svet starešin. To skupino višjih bitij, ki so korak ali dva nad našimi vodnicami-učiteljicami, obiščemo enkrat ali dvakrat med življenji. Na sestankih s Svetom starešin duše zaznajo višji vir božanskega znanja, energijsko silo, ki jo imenujejo "Navzočnost".

Svet ni zbor sodnikov niti sodna dvorana, kamor duše pridejo, da bi jih zaslišali in obsodili zaradi njihovih grehov, čeprav moram priznati, da mi od časa do časa kak klient potoži, da se pred Svetom starešin počuti, kot da bi ga v šoli poslali k ravnatelju. Člani sveta se želijo z nami pogovoriti o naših napakah in o tem, kaj lahko storimo, da bi se v naslednjem življenju poboljšali.

Tu se prične tudi razmišljanje o tem, kakšno telo bi nam v našem naslednjem življenju najbolj ustrezalo. Ko se bliža čas našega ponovnega rojstva, odidemo v prostor, kjer si ogledamo različna telesa, ki bi lahko ustrezala našim ciljem. Preden se odločimo, lahko pogledamo v prihodnost in različna telesa tudi dejansko preizkusimo. Duše se prostovoljno odločijo za manj popolna telesa in bolj naporna življenja, da bi poplačale karmične dolgove ali pa obdelale različne vidike lekcije, ki jim je v preteklosti povzročala težave. Večina duš sprejme telesa, ki jim jih ponudijo v sobi za izbiro, vendar pa lahko duša ponudbo zavrne in ponovno utelešenje celo preloži. Duša sme tudi zaprositi, da bi za nekaj časa odpotovala na kak drug fizični planet. Če sprejmemo novo nalogo, nas pošljejo v pripravljalni razred, kjer nas opozorijo na določene kažipote in ključe, ki se bodo pojavili v življenju, še zlasti v tistih trenutkih, ko bo v naše življenje vstopila primarna sorodna duša.

Ko pride čas za našo vrnitev na Zemljo, se začasno poslovimo od naših prijateljev, ki nas pospremijo do vkrcališča za pot na Zemljo. Duše se svojim dodeljenim gostiteljem pridružijo v maternici, nekako po tretjem mesecu nosečnosti, ko so možgani že dovolj razviti, da lahko začnejo delati z njimi. V tem obdobju duše lahko še vedno razmišljajo kot nesmrtne duše, obenem pa se že privajajo na delovanje možganov in alter ega svojega gostitelja. Po rojstvu nastopi amnezijska blokada spomina, nesmrtni značaj duše se spoji z začasnim človeškim umom in oblikujejo se značajske poteze nove osebnosti.