Ko umremo, se naša duša dvigne iz gostiteljskega telesa. Če je duša starejša in ima izkušnje iz prejšnjih življenj, nemudoma ve, da je bila osvobojena in da se vrača domov. Te napredovale duše ponavadi ne potrebujejo nikogar, da bi jih sprejel ob vhodu v duhovni svet. Vendar pa večino duš, s katerimi se ukvarjam, tik nad zemeljsko astralno ravnijo pričakajo njihove vodnice. Mlajše duše so včasih nekoliko izgubljene, zato jih vodnice pridejo iskat tudi bližje k zemeljski ravni.

Nekatere duše se odločijo, da bodo še nekaj časa ostale na kraju svoje smrti, večina pa jih želi oditi takoj. Čas je v duhovnem svetu brez pomena. Breztelesna bitja, ki želijo potolažiti žalujočega ali imajo druge razloge, da ostanejo v bližini kraja svoje smrti, ne občutijo nikakršne izgube časa. To postane za duše trenutni čas v nasprotju z linearnim časom.

Ko se duše počasi odmikajo od Zemlje, jih prične obdajati bleščeča svetloba. Nekatere za hip zagledajo sivkasto temino in zdi se jim, kot da potujejo skozi nekakšen predor ali vrata. Razlike med tema dvema pojavoma so odvisne od hitrosti odhoda duše, ta pa je zopet odvisna od izkušenj duše. Občutek vlečenja, ki prihaja od naših vodnic, je lahko nežen ali močan, odvisno od zrelosti duše in njene pripravljenosti na nenadno spremembo. Na začetnih stopnjah odhoda vse duše naletijo na "rahlo meglico", ki pa se kmalu razblini in jim odpre pogled v prostrano daljavo. To je trenutek, ko povprečna duša zagleda bližajočo se energijo v obliki duha. Ta podoba je lahko naša ljubeča sorodna duša, v večini primerov pa je to naša vodnica. Če nas pričaka naš zakonski partner ali prijatelj, ki je umrl pred nami, se naša vodnica zadržuje nekje v bližini, da bi lahko prevzela nadaljnji proces prehoda. V vseh letih mojih raziskav pa nisem niti enkrat doživel, da bi preiskovanca pričakal kakšen pomembnejši verski lik, kot je Jezus ali Buda. Ljubeče bistvo, ki nam ga oznanjajo veliki učitelji z Zemlje, se nahaja v vodnicah, ki so nam dodeljene.

Ko duše prispejo do kraja, ki ga imenujejo dom, se je njihova posvetnost že spremenila. To pomeni, da niso več človeške na način, kot si mi predstavljamo človeško bitje z določenimi čustvenimi, značajskimi in fizičnimi lastnostmi. Duše, na primer, ne žalujejo zaradi svoje nedavne telesne smrti tako, kot žalujejo njihovi bližnji. Takoj po smrti se nenadoma začnejo počutiti drugače, saj niso več omejene na začasno gostiteljsko telo z možgani in osrednjim živčnim sistemom. Res je, da so naše duše tiste, ki nas na Zemlji naredijo človeške, vendar brez teles nismo več homo sapiensi. Veličine duše, ki si jo predstavljam kot inteligentno svetlobno obliko energije, se ne da opisati.

Energija duše se je sposobna razdeliti na identične dele. Lahko živi vzporedna življenja v drugih telesih, čeprav se to dogaja manj pogosto, kot lahko o tem beremo. Vendar pa prav zaradi te sposobnosti deljenja duše, del naše svetlobne energije vedno ostane v duhovnem svetu. Tako lahko, ko se vrnete iz življenja, vidite vašo mater, čeprav je umrla pred tridesetimi leti in se znova utelesila.

Orientacijska obdobja z našimi vodnicami, preden se pridružimo naši skupini, se razlikujejo od duše do duše in od življenja do življenja posamezne duše. To je spokojen čas za posvetovanja in priložnost, da se znebimo vseh frustracij iz ravnokar zaključenega življenja. Orientacija naj bi bila nekakšen začetni sestanek, na katerem naše skrbne učiteljice-vodnice previdno prodrejo v nas in nas izprašajo.

Sestanek je lahko dolg ali kratek, odvisno od tega, kaj smo ali česar nismo izpolnili v zvezi z našo življenjsko pogodbo. Vodnica preuči tudi posebna karmična vprašanja, čeprav bodo ta podrobneje obdelana kasneje znotraj naše duhovne skupine. Če je bila duša okužena s svojim fizičnim telesom in vpletena v zla dejanja, njene energije še ne bodo takoj poslali nazaj v njeno duhovno skupino. A tudi v duhovnem svetu obstaja razlika med nenaklepnim in naklepnim zlim dejanjem, pri čemer so stopnje takih dejanj od prevare do zlonamernosti natančno ovrednotene.

Duše, ki so bile vpletene v zla dejanja, odpeljejo v posebne centre, ki jih nekateri klienti imenujejo kar "oddelki za intenzivno nego". Tu njihovo energijo preoblikujejo in ozdravijo. Take duše se potem lahko kar hitro vrnejo na Zemljo, odvisno od vrste njihovega prestopka. Lahko si celo izberejo, da bodo v naslednjem življenju same žrtve zla neke druge osebe. Če pa se hudobna dejanja duše nadaljujejo v več naslednjih življenjih in se njihova krutost še stopnjuje, to pomeni, da pri duši obstaja vzorec neprimernega vedenja. Take duše morajo kar nekaj časa, po možnosti več tisoč let, preživeti v duhovni osamljenosti. Vodilno načelo duhovnega sveta je, da mora duša svoje hudodelstvo, pa naj bo to namerno ali nenamerno, na nek način popraviti v prihodnjem življenju. To ni kazen ali pokora, ampak priložnost za karmično rast. Pekel za duše ne obstaja, razen mogoče na Zemlji.