Escriva je kot najpomembnejšo dejavnost rednih in izrednih članov posebej izpostavljal pridobivanje novih moči. "Nobenega drugega cilja nimamo kot društvenega: oznanjanje, pridobivanje poklicev ... Oznanjanje je natančno prava pot, način za dosego svetosti. Kadar posameznik ne čuti strasti, da bi pridobil druge, je mrtev. Jaz trupla pokopljem." (Cronica V, 1963); "Nobeden izmed mojih otrok ne more biti zadovoljen, če ne pridobi štiri ali pet zvestih poklicev na leto," (Cronica VII, 1968) je zapisal Escriva.

V terminologiji organizacije je rekrutiranje novih članov in sodelavcev prikrito pod dvema izrazoma: "oznanjanje" (proselitizem) pomeni "obdelavo" za organizacijo zanimivih posameznikov, na primer z usmerjenimi pogovori ali povabili v študijske in meditacijske centre. Kar je "kandidatu" predstavljeno kot študijska pomoč ali družba "sorodnih duš", se dejansko odvija po skrbno načrtovanih scenarijih, ki izkoriščajo utrjene reakcijske vzorce in specifične slabosti posameznikov, da jim vsadijo namenom Božjega dela prirejeno sliko organizacije, rimskokatoliške cerkve, vere in družbe. Ob tem se trudijo "obdelovanemu" posamezniku čim bolj omejiti stike z ljudmi izven organizacije. Opus Dei sicer zatrjuje, da člani vstopajo povsem prostovoljno, vendar je posebno pri mladih žrtvah "oznanjanja" (ki se lahko prične že v prvih razredih srednje šole) težko reči, da so sploh še sposobni kritičnega razmišljanja.

"Pridobivanje poklicev" (vokacij) označuje bolj ali manj subtilno prepričevanje izbranih (in že ustrezno pripravljenih) posameznikov, naj zaprosijo za članstvo: v besednjaku Opusa Dei mora kandidat "zažvižgati", kar pomeni, napisati osebno pismo Očetu (tako člani naslavljajo generalnega prelata), v katerem zaprosi za sprejem v Božje delo. Kandidate še posebno opozarjajo, naj se o svoji odločitvi ne posvetujejo z "zunanjimi", tudi z družino ne, saj "ne bi razumeli". Med mlajšimi je rekrutacija osredotočena predvsem na verne posameznike katoliške veroizpovedi, ki izkazujejo vrhunske študijske rezultate, hkrati pa so zaradi idealizma in določene stopnje čustvene nestabilnosti dovzetni za indoktrinacijo. Med starejšimi se Opus Dei trudi pridobiti konzervativne izobražence, predvsem tiste z visokimi položaji na univerzah, v bankah in državni upravi, v medijih, mednarodnih organizacijah in seveda v rimskokatoliški cerkvi.

Nasilna indoktrinacija, s kakršno skuša Opus Dei svoje mlade "pripravnike" pretvoriti v poslušna orodja organizacije, a hkrati izkoristiti njihovo inteligenco v strogo profesionalnih usmeritvah, ima za mnoge posameznike škodljive posledice. Nekdanji člani, ki se jim je uspelo izviti iz dušečega objema Božjega dela, poročajo, da so pri sebi in svojih sovrstnikih opazili vrsto vedenjskih motenj ter umskih in čustvenih težav: nespečnost, preganjavico, resne oblike depresije, panično obsesivnost ...; prenekateri "pripravnik" redno uživa pomirjevala in tudi samomori niso redkost.

Kako konkretno deluje "oznanjanje" in "pridobivanje poklicev", mi je na svojem lastnem primeru razložila Tammy A. DiNicola, ena redkih žensk, ki ji je Opus Dei namenil položaj numerari.

Ko je prišla osemnajstletna Tammy septembra 1986 študirat v Boston, se je prvič v življenju znašla sama v velemestu. Tiha, vestna študentka iz malega podeželskega mesta je bila že sicer plašna, z glasnimi in "blaziranimi" Bostončani, ki so sestavljali veliko večino slušateljev, pa sploh ni znala vzpostaviti stika. Počutila se je vse bolj osamljeno in zapuščeno. A že v drugem semestru je "po naključju" naletela na "sorodno dušo": kolegica iz višjega letnika jo je povabila na "oddih" v podeželsko rezidenco Božjega dela.

Tammy ni prej še nikoli slišala za Opus Dei in nihče ji tudi sedaj ni razložil pravil ali ciljev organizacije. Bila je sicer zmerno verna katoličanka, a v novi družbi se je pričela veri posvečati naravnost obsesivno. Okolje razumevajočih članov Opusa Dei jo je tako pritegnilo, da je redno obiskovala "meditacijske vikende", se spovedovala samo še pri duhovniku iz vrst organizacije, v bostonskem centru Božjega dela se je udeleževala vrste dodatnih "izobraževalnih" dejavnosti. Občasno jo je sicer malo zbodlo, ker jo je najbolj "pristna" prijateljica (dejansko pooblaščena za njeno rekrutacijo) redno in vztrajno vabila na vse dejavnosti Opusa Dei, vendar šibki dvomi niso preprečili njene vse bolj popolne vpletenosti v Božje delo.

Oktobra 1987 jo pričela prav ta "prijateljica" prepričevati, da ji je usojena "vokacija" kot redni članici Opusa Dei. Tammy je o tem že premišljala, a sama si je vedno želela družinskega življenja z otroki, zato se je videla le kot necelibatna sodelavka organizacije. Predvsem pa je hotela najprej doštudirati.

Sedaj so pritiski postajali vse bolj nasilni. "Prijatelji" so jo enodušno prepričevali, da lahko izpolni božjo voljo le, če postane numerari, da daje Bog vsakomur le eno priložnost, in kdor jo zamudi... Ko je med organiziranim izletom v Washington šla k spovedi, ji je duhovnik, čeprav mu ni govorila o svojih dvomih, svetoval, naj "izpolni božjo voljo in postane numerari". Tammy te presenetljive "pronicljivosti" ni povezala z dejstvom, da se je njena "prijateljica" spovedovala tik pred njo, ampak jo je pripisala božanskemu navdihu. Končno je popustila in "zažvižgala".

Numerari so jo zasuli s pozornostjo, a hkrati se je pričela okoli njenega življenja stiskati kletka uzanc in obveznosti organizacije. Najprej je morala Tammy povsem pretrgati vse stike s (povsem platonskim) prijateljem iz otroštva. Ker je tudi družini vezalo dolgoletno prijateljstvo, je njena na videz kruta poteza povzročila mnogo bolečega nerazumevanja, saj v tem trenutku domači še niso niti vedeli, da je zaprosila za redno članstvo v Opusu Dei. Bilo ji je težko, a takrat je Tammy že verjela, da so zahteve organizacije božja volja. Opusu Dei je uspelo zlomiti njen odpor, in ko so ji povedali, da mora vso pošto najprej predložiti v pregled nadrejenim, je poslušno ubogala.

Družini je lahko šele več mesecev pozneje povedala, da je vstopila v redno članstvo - bili so zaskrbljeni in so jo skušali prepričati, naj z odločitvijo vsaj počaka do konca študija. A Tammy jih ni več poslušala: Opus Dei je postala njena nova družina, domače je obiskovala vse bolj poredko, kadar je že prišla, je večino obiska prebila sama, zaprta v svoji sobi. Pogosto jo je mučila nespečnost, najbolj preproste samostojne odločitve so ji poslale prava nočna mora.

Medtem so njeni starši, vse bolj zaskrbljeni zaradi Tammyjinega spremenjenega obnašanja, poklicali na pomoč psihologa, specializiranega za zdravljenje žrtev kultnih indoktrinacij. Ko se je po dolgi odsotnosti le vrnila domov, da bi z družino proslavila svojo diplomo, jo je pričakalo celotno sorodstvo in jo prepričalo, da se prične pogovarjati s psihologom. Pokazali so ji neodvisne vire o Opusu Dei ter pričevanja nekdanjih članov. Celonočni pogovor je Tammy večkrat spravil v jok, a dovolj informacij je predrlo kopreno njene indoktrinacije, da se v center Opusa Dei ni več vrnila. Po večmesečnem psihiatričnem zdravljenju je 10. junija 1990 tudi formalno izstopila iz organizacije.

Tammy je kljub neprijetni izkušnji ostala verna katoličanka. Po vrnitvi v realnost je spoznala mnoge druge družine, ki so kot njena utrpele indoktrinacijo katerega od svojih članov. V prostem času je pričela zavzeto študirati psihologijo verskih kultov in metode indoktrinacije. Skupaj z drugimi prizadetimi je ustanovila ODAN (Opus Dei Awareness Network - http://www.odan.org/), organizacijo za medsebojno pomoč družinam in posameznikom, ki se zapletejo v mreže Božjega dela. ODAN danes združuje več tisoč članov, ki katoliške vernike opozarjajo na nevarnosti delovanja Opusa Dei.

Tammy A. DiNicola je danes uspešna podjetnica, lastnica podjetja za uvoz in veleprodajo živilskih izdelkov. Je tudi srečna mati petletnega sina, oktobra pa pričakuje svojega drugega otroka.

Opus Dei sicer v javnosti zatrjuje, da ni tajna organizacija, vendar so Escrivova navodila jasna: "Število članov mora ostati tajno; še več, z nečlani se o tem ne sme govoriti. Nihče ne sme nikomur izdati, da je član Opusa Dei." (Camino 190) Organizacija tudi trdi, da se ukvarja le z osebnim razvojem članov in ne usmerja njihovega profesionalnega življenja; vendar lahko v Caminu preberemo, da je infiltracija članov v vse veje oblasti eden poglavitnih ciljev Božjega dela: "Poseben način izvajanja apostolskega poslanstva organizacije so (položaji) v javnih službah, še posebno direktorski." (Camino 202) Vsako demokratično državo mora skrbeti, če se lahko v njene organe oblasti naselijo člani tajne organizacije, ki so lojalni in poslušni predvsem lastni hierarhiji - zato si je Božje delo prislužilo naziva Octopus Dei ('božja hobotnica') in bela mafija.

Moč in vpliv Božjega dela skrbita predvsem verne katolike, ki vse teže usklajujejo svojo zvestobo rimskokatoliški cerkvi z dejstvom, da ta sodobnim družbenim načelom skrajno sovražna organizacija praktično vlada Vatikanu in s tem odloča o usmeritvah in dejavnostih cerkve po vsem svetu. "Mnoge duhovnike in škofe skrbi rastoča moč Opusa Dei," mi je razložila Tammy A. DiNicola. "Večina si ne upa javno nasprotovati Božjemu delu, saj se bojijo moči in vpliva organizacije. Več pomembnih kardinalov je danes povezanih z Opusom Dei - vse bolj verjetno se zdi, da bi lahko eden od njih postal novi Sveti Oče; to bi za rimskokatoliško cerkev pomenilo pravo katastrofo."

Ciljev in motivacij Božjega dela ni lahko razumeti. "Opus Dei skuša predvsem vzdrževati eksponencialno rast, pridobiti več in več članov ter prevzeti popoln nadzor nad rimskokatoliško cerkvijo," je prepričana Tammy A. DiNicola. Čeprav njegovo članstvo - s sodelavci vred - komaj presega milijon, je organizacija v Vatikanu tako usidrana, da verniki, ki se z njenimi metodami ne strinjajo, praktično ne pridejo več do besede. Zdi se, da se je vse, česar se Tammy A. DiNicola boji, že uresničilo: Janez Pavel II. je Božjemu delu zagotovil toliko oblasti, da je vprašanje, kaj bi sploh še lahko dodal morebitni novi papež iz vrst Opusa Dei.

Vendar delovanje organizacije presega okvire Vatikana in rimskokatoliške cerkve, kar bi moralo skrbeti vse, ki ljubijo demokracijo in osebno svobodo. Idealna družba, kot si jo predstavlja Opus Dei, namreč temelji na dveh stebrih oblasti: državljani naj bodo v svojih posvetnih zadevah podložni državni oblasti, v duhovnem pa rimskokatoliški cerkvi. Ne le, da Opus Dei vidi rimskokatoliško cerkev kot edino duhovno oblast in s tem zanika pravico do svobodne izbire veroizpovedi - ključni pojem "idealne države" je podložnost: državljani morajo biti podložni posvetni oblasti, ki vlada pod moralnim vodstvom rimskokatoliške cerkve. Taka "idealna družba" je Evropo nazadnje obvladovala v srednjem veku in v takem konceptu seveda ni prostora za demokracijo in svobodno izbiro.

Metode, s kakršnimi se Opus Dei bori za posest in oblast, postanejo bolj jasne, če si ogledamo nekatere izmed velikih finančnih škandalov - Matesa, Rumasa, Ambrosiana -, v katere se je organizacija zapletla. Nekatere povezave so glede na versko usmerjenost Božjega dela naravnost presenetljive.

Na primer propad banke Ambrosiana, ki je ob začetku 80. let dodobra pretresel Italijo, se je dejansko začel razpletati septembra 1978, ko je rimski rumeni tisk objavil šokantno, a dokazano resnično novico: kar 121 višjih prelatov rimske kurije je sodilo med člane tajne prostozidarske lože P2; na seznamu so bili tudi kardinali Villot, Poletti in Baggio. Najpomembnejša oseba P2, ki ni bila prava prostozidarska loža, ampak bolj združenje skrajno konzervativnih mogočnikov v skupnem boju proti komunizmu, naj bi bil krščanski demokrat, najpogostejši član vseh italijanskih vlad Giulio Andreotti (P2 pomeni Propaganda Due; loža P1 je delovala in najbrž še vedno deluje v Franciji, P3 pa v Španiji).

Na prvi pogled morda zveni presenetljivo, da se v zgodbi o skrajno konzervativni katoliški organizaciji pojavljajo prostozidarji. V devetnajstem stoletju in ob začetku dvajsetega so veljali za ene najhujših sovražnikov rimskokatoliške cerkve, celo Escriva jim je v svojih delih namenil precej žolčnih kritik ter jih primerjal s samim satanom. Vendar je ideologija rimske cerkve v šestdesetih letih doživela bistvene spremembe in nov odnos do prostozidarjev je le eden od primerov ideoloških prevalov, kakršnih je Vatikan sposoben, kadar mu jih interesi narekujejo. Na primer, v letih 1942-43, ko se je še zdelo, da lahko sile osi zmagajo v drugi svetovni vojni, so vatikanski teologi celo našli skupne točke z budizmom in šintom, poglavitnima religijama takrat na videz nepremagljive Japonske.