Kaj je Opus Dei?

Po uradnem statusu je Opus Dei - Božje delo - (edina) osebna prelatura rimskokatoliške cerkve. Sedanji generalni predsednik Javier Echevarria nosi naziv škofa. Za svoje delo je odgovoren samo papežu, kateremu uradno poroča vsakih pet let. Člani Opusa Dei so povsod po svetu podrejeni le lastni organizaciji: Opus Dei je sicer lokalnega škofa dolžan obvestiti o ustanovitvi novega centra, s tem pa so izpolnjene vse obveznosti Božjemu delu zavezanih članov do lokalne cerkve. Poglavitni dokument organizacije je Camino (Pot), knjiga 999 pravil, ki jo leta 1934 napisal ustanovitelj Jose Maria Escriva in predstavlja temeljna načela, najstrože obvezujoča za vse člane. Zbirko obvezujočih napotkov predstavlja še interno glasilo organizacije Cronica, ki je tajno in v celoti dostopno samo najožjemu vodstvu (v centrih organizacije hranijo kopije Cronice pod ključem) - nekatere "številke" so nedostopne celo organom rimskokatoliške cerkve.

Najvišji rang članov Opusa Dei so numerari, redni člani, za katere je obvezen strogi celibat. Numerari živijo v centrih organizacije in so v veliki večini moški. Escriva je namenil ženskam povsem podrejeno vlogo, saj jim zaradi njihove krivde v prvotnem grehu ne gre zaupati. "Biti morate kot preproga, po kateri ljudje hodijo," jim je svetoval. Čeprav lahko redke ženske dosežejo celo položaj direktorja centra, je večini namenjena vloga celibatnih služabnic (asistenti numerari) moških rednih članov.

Numerari morajo imeti visoko izobrazbo ali jo biti sposobni doseči. Samo izmed rednih celibatnih članov, ki predstavljajo dejansko oblast Opusa Dei, izhajajo posvečeni duhovniki organizacije (inscripti) in prelati ter ostali kandidati za najvišje položaje (electi). V Escrivovih delih in mislih je jasno izpostavljen posebni položaj rednih članov, ki pomenijo elito organizacije. Najvišji cilj vsakega člana ali sodelavca naj bi bil, da doseže status numerari.

Po obveznostih praktično enak rang pomenijo aggregati. Od rednih članov se ločijo le v tem, da lahko živijo z družinami ali drugače izven centrov organizacije, čeprav velja tudi zanje celibat. Med aggregati je visoka izobrazba zaželena, čeprav ne obvezna. V notranjih odnosih Božjega dela dejansko veljajo aggregati manj kot numerari.

Vsi člani, ki živijo v centrih Opusa Dei, so podrejeni strogi cenzuri. Vsa njihova pošta gre najprej skozi roke direktorjevega osebja, ki je dolžno odstraniti vse, kar bi bilo lahko "moteče". Tudi pisma, ki jih rezidenti pišejo znancem ali prijateljem, morajo najprej pridobiti soglasje cenzorjev. Kakršnikoli stiki z ljudmi izven organizacije so predvsem za nove člane strogo omejeni in naj bi načeloma potekali le v navzočnosti izkušenejšega člana; celo za obisk družine morajo rezidenti pridobiti dovoljenje.

Celibatnim članom je zapovedanih nekaj srednjeveških običajev. Po dve uri dnevno morajo nositi cilis, trnasto verižico, ki si jo vernik z bodicami navznoter pritrdi okoli stegna. Po vzoru ustanovitelja se morajo vsaj enkrat na teden bičati z vrvmi (Escriva se je sicer bičal s kovinskimi verižicami, pogosto tako strastno, da je bila njegova kopalnica oškropljena s krvjo). Moški člani morajo enkrat na teden spati na golih tleh (ženskam je dovoljeno spati na deskah, ki jih položijo na posteljo).

Večina Opusa Dei so izredni člani, supernumerari. Lahko so poročeni, živijo lahko s svojimi družinami, visoka izobrazba je zaželena, a ni obvezna; v poglavitnih disciplinarnih obveznostih pa med rednimi in izrednimi člani ni bistvene razlike. Po podatkih vatikanskega letopisa Annuario Pontifico iz leta 1996 je je bilo vseh članov Opusa Dei 80.454, od tega 1572 duhovnikov (izključno iz vrst numerari), 78.517 "laikov" (supernumerari in tisti celibatni člani, ki niso duhovniki) ter 365 semeniščnikov.

Rimskokatoliška cerkev sicer ne priznava, da bi bil Opus Dei verski kult oz. sekta, ker po njihovem razumevanju nobena katoliška organizacija ne more biti kult - ta status je po katoliški definiciji rezerviran za vsa druga verstva. Vendar ima Božje delo v psihološkem in sociološkem smislu vse značilnosti verskega kulta, ki oblikuje in nadzoruje mišljenje svojih članov; med sekte ga uradno uvršča tudi sklep belgijskega parlamenta iz leta 1997.

Najpomembnejše načelo Opusa Dei je absolutna, nekritična poslušnost do nadrejenih. Vsakršen dvom, celo povsem nedolžna vprašanja v pojasnilo, so znak neustreznosti in "šibke volje", greh proti poslanstvu organizacije. Če nadrejeni rednemu ali izrednemu članu naroči, naj zamenja službo, se preseli v drugo mesto ali državo, zapusti poklic, za katerega se je lahko leta usposabljal - vsako zahtevo je dolžan vernik izpolniti nemudoma, brez pripomb in z vsem srcem.

Bistvena obveznost je reden tedenski pogovor z direktorjem, ki skrbi za posameznikov "duhovni razvoj". Vsi člani so dolžni svojemu duhovnemu ravnatelju do podrobnosti opisati vse vidike svojega življenja, od morebitnih osebnih dvomov, družinskih neskladij do detajlov svojih poslovnih dejavnosti; vernikova profesionalna obveznost do poslovnih ali uradnih skrivnosti je podrejena njegovi zvestobi do Opusa Dei. Maria Del Carmen Tapia, ki je več let vodila ženski center Opusa Dei v Venezueli, potrjuje, da so podatki, ki jih direktorji zbirajo med tedenskimi "iskrenimi pogovori", dragocen arhiv uradnih in zasebnih skrivnosti, ki organizaciji omogočajo, da usmerja svoje družbene dejavnosti in z ustreznimi prijemi nadzoruje celo miselni svet svojih članov. Poleg tedenskih pogovorov so za vse obvezni še mesečni ("meditativni") obiski v centrih, ki običajno trajajo tri dni.

Pomembni obveznosti sta še samokritika in bratska korekcija. Člani so dolžni odkrivati lastne napake, ki jim preprečujejo popolno predanost nalogam Božjega dela in se pred soverniki javno obtoževati. Vernost morajo dokazovati tudi tako, da odkrivajo napake svojih bratov ter jim bodisi javno predlagajo poboljšanje ali zasebno o pomanjkljivostih posameznikov poročajo duhovnemu direktorju. Bratska korekcija pomeni tako pomemben vidik discipline, da se člani Opusa Dei redno tožarijo med seboj (poznavalce zgodovine delavskega gibanja bo "bratska korekcija" spomnila na "tovariško kritiko").

Vsem članom je strogo zapovedano, kaj lahko berejo in česa ne. Čeprav je rimskokatoliška cerkev (vsaj formalno) odpavila index librorum prohibitorum, Opus Dei literaturo še vedno deli v tri kategorija: besedila, ki so dovoljena in priporočena (predvsem Sveto pismo, Camino in druga dela Escrive); dela, ki jih lahko izbrani člani prebirajo le, če najprej preberejo "protisredstvo"; in strogo prepovedane knjige, o katerih se lahko člani poučijo samo skozi Opusov povzetek (med slednje, na primer, sodi Marxov Kapital).

Opus Dei vzdržuje svoj imidž elitizma na vseh ravneh organizacije. Kandidate izbirajo na podlagi akademskega uspeha in splošne inteligence, posamezniki s "fizičnimi pomanjkljivostmi" ne pridejo v poštev; čeprav to v nobenem pravilu ni posebej zapisano, je dejanski pogoj tudi fizična privlačnost. Uradno lahko kandidati zaprosijo za članstvo šele s sedemnajstimi leti, a dejansko poteka intenzivna "obdelava" perspektivne mladine že v prvih razredih srednjih šol.

Poleg rednih in izrednih članov prišteva Opus Dei med "svoje" še sodelavce (cooperatores), po Escrivovih besedah tiste posameznike, ki "z molitvijo, dejanji ali finančnimi prispevki" podpirajo delovanje in cilje organizacije. Zanimivo, da je ta sicer konzervativna katoliška družba med sodelavce pripravljena sprejeti tudi pripadnike drugih verstev, čeprav so člani "dolžni moliti za njihovo spreobrnjenje". Liberalni odnos do izbire sodelavcev postane bolj razumljiv, če vemo, da Opus Dei - če pride do težav - še tako zveste sodelavce mirno žrtvuje. Seveda nimajo vsi sodelavci enake vrednosti. Posebej cenjeni so Božjemu delu naklonjeni visoki funkcionarji rimskokatoliške cerkve (ti pogosto tudi ne morejo postati člani, ker pravila prepovedujejo vpis duhovnikov, posvečenih v drugih redovih), ki predstavljajo osnove Opusove oblasti v rimski kuriji. Število sodelavcev Opusa Dei je v glavnem neznano, poznavalci ocenjujejo, da jih je med 700.000 in milijon (ocena števila sodelavcev je odvisna od definicije: Robert Hutchinson ocenjuje, da jih je skupaj s takimi, ki se svojega dela v korist ciljev organizacije niti ne zavedajo, med 4 in 5 milijonov; ocena 700.000-1,000.000 zajema samo zavestne sodelavce).

Ob dejanskem vplivu Opusa Dei tako v rimskokatoliški cerkvi kot v mednarodnih političnih, medijskih, poslovnih in finančnih krogih je obseg organizacije presenetljivo majhen: z zunanjimi sodelavci vred ne presega 1,100.000. Vendar temelji moč Božjega dela na visokih položajih, ki jih do fanatične lojalnosti indoktrinirani posamezniki zasedajo v vladah, mednarodnih organizacijah, izobraževalnih institucijah, bankah, medijskih hišah in v Vatikanu. Opusa Dei nikakor ne gre podcenjevati: res, samo milijon jih je, a ta milijon sestavlja visoko izobražena, disciplinirana in dobro organizirana elita, ki je najprej zvesta Božjemu delu in šele potem delodajalcem ali volilcem, ki so jih na položaje postavili.