Zgodilo se je 26. maja 1828 dopoldne. Visok, robusten mladenič se je opotekal po nürnberškem trgu. Zmeden se je ustavljal, si ogledoval hiše, ljudi, nebo. Potem se je obrnil in se napotil tja, od koder je bil prišel. A je spet zastal, se oziral okrog in tiho premikal ustnice. Mimoidoči se mu je približal in ga vprašal, ali se počuti dobro. Jecljal je nerazumljive besede in prestrašeno opazoval sogovornika.

Fant, ki ga doslej še nihče ni videl na trgu Unschlitt, se ni zdel opit. Mogoče je bolan, umsko prizadet ali zmešan … Najbolje bo o njem obvestiti policijo. Kmalu se je neznanec znašel na žandarmeriji v središču Nürnberga. Ko so ga spraševali, kdo je, jih je le opazoval s praznim pogledom. Pretresli so mu žepe, čemur se sploh ni upiral. Pri sebi je imel ovojnico z dvema pismoma. »Ubog delavec sem,« je pisalo v prvem, »ta fant mi je bil zaupan 8. oktobra 1812, da bi ga vzgojil v kristjana. A naročeno mi je bilo, naj ga zadržujem daleč stran od drugih. Ubogal sem, a zdaj ne morem več. Tukaj ga imate!« V drugem pismu je pisalo: »Sem mati tega fanta, njegov oče, ki je bil častnik v konjenici, je mrtev. Ne morem ga vzdrževati. Vidite ga, zdrav in močan je, lahko bi bil dober vojak. Ime mu je Kaspar Hauser, rodil se je leta 1812.«

Kaspar hauser

Stražnik, ki je s Kasparjem preživel največ časa, je postajal vse bolj radoveden, tudi zasmilil se mu je. Hotel ga je naučiti nekaj besed. »Vidiš,« ga je nagovoril, to je skodelica.« Kaspar je ponovil: »To je skodelica.« »In to je voda, ki jo lahko tudi piješ.« »In to je voda, ki jo lahko tudi piješ.« V nekaj tednih je bil mladenič sposoben govoriti; vsaj toliko, da je odgovarjal na vprašanja. A o sebi ni vedel povedati nič.

Preiskavo, ki je prej obsegala le Bavarsko, so razširili na vso Nemčijo, a še vedno dala uporabnih ugotovitev. Nürnberški pedagog, profesor Georg Daumer, se je osebno začel zanimati za primer. Z vladnim pooblastilom je Kasparja odpeljal v svoje domovanje. V nekaj mesecih se je mladec naučil govoriti približno kot otrok, sposoben je bil začeti odkrivati svojo zgodbo. Bila je precej obtesana, zavita v mrak, zložena iz nič. Živel sem, je pripovedoval mladenič, v napol zatemnjeni sobi. Okno je bilo previsoko, da bi lahko videl skozi. Nikogar ni videl pred trenutkom, ko se je zmeden pojavil na trgu. Kaj je počel? Nič. Spal je, stal, sedel. Da se imenuje Kaspar Hauser, je izvedel zdaj, tukaj. Nekdo, ni vedel, kdo, je nastavljal v njegovo sobo kruh in vodo, tako je jedel in pil. Voda ni bila kot ta, ki jo pije zdaj, imela je okus po grenkem. Grenak priokus torej, je razmišljal Daumer, morda je vsebovala kaj omamnega. Nekaj poskusov je opravil. Da, Kaspar je videl bolje v temi kot na svetlobi. Očitno je bilo, da mišičnega tkiva nikoli ni razvijal z gibanjem. Bil je zapornik od rojstva. In če je bila resnica, kar je pisalo v dveh pismih, ki ju je imel pri sebi, ko so ga našli, je bil zaprt vsaj sedemnajst let. Kako se je to lahko zgodilo? Zakaj? Koga so poimenovali Kaspar Hauser?

Profesor Daumer je bil vedno v mladeničevi bližini in je spremljal njegov hitri napredek. Kasper, ki je pokazal izjemno inteligenco, okretnost in pripravljenost, se je kmalu naučil brati in pisati. Tudi nekatere njegove risbe in skice so spravljene, čeprav niso bili redki, ki so jih imeli za ponaredke. Kaspar še vedno ni vedel nič o lastni preteklosti: ni je imel. Njegovo življenje se je začelo tisto jutro na trgu Unschlitt, ko ni vedel, kako je prispel tja.

Strah, da tudi prihodnosti ne bo imel, je začel groziti 17. oktobra 1829, malo več kot leto dni po tem, ko se je pojavil. Nezavestnega so ga našli na stopnicah Daumerjeve hiše. Ko je spet mogel govoriti, je povedal, da ga je neznanec, ki se je nenadoma izluščil iz teme, napadel. S palico ga je močno udaril, potem pa ga poskušal zabosti. Ta mračni dogodek je znova vzbudil zanimanje za skrivnostnega fanta. V letu dni ga je pod svojo zaščito vzel Anglež grof Charles Stanhope. Iz Nürnberga, kjer so ljudje kazali s prstom nanj, kjer koli se je pojavil, ga je preselil v frankovski Ansbach. Tukaj je Kaspar, ki je medtem zamenjal podobo in je bil zdaj videti uglajen meščan, postal sodni pisar na območnem sodišču. Zdelo se je, da bo njegova prihodnost mirna in bo lahko pozabil pretresljive dogodke –, ko se je zgodila tragedija.

Zgodilo se je 14. decembra 1833. Kaspar se je opotekel v hišo, v kateri je stanoval, za sabo je puščal dolgo krvavo sled. Pozneje je orožniku pripovedoval, da se mu je približal neznanec in ga povabil v park, kjer naj bi ga bil nekdo čakal, ker bi se rad pogovoril z njim. Upal je, da bo izvedel kaj o sebi, in je sledil moškemu na sestanek. Tam ga je čakal temnolas tujec z brki, nikoli prej ga ni videl. »Si Kaspar Hauser?« ga je vprašal. Pritrdil je in neznanec mu je izročil torbico. V trenutku, ko jo je prijel, je Kaspar začutil vbod v prsi. Več se ni spominjal. Ni vedel, kako se je vrnil v hišo, kdo sta bila moška, ki sta ga iz nje zvabila. Čez tri dni je umrl in pustil zgodbo o sebi za vse zavito v temo. Je govoril resnico? So ga ranili – ali se je ranil sam? Je bil to umor ali samomor? V parku je policija našla črno torbico, v njej pa listek, na katerem je pisalo, da je Kaspar poznal človeka, ki ga je zabodel. Prišel ga je iskat iz dežele … sledile so čačke, ki jih ni bilo mogoče prebrati in razumeti. Prejšnji skrivnosti se je pridružila še ena. Kdo je dejansko bil? Veliko je bilo mnenj, ogromno preiskav opravljenih, toliko napisanega, da se je polica v münchenskem uradu šibila pod devetiinštiridesetimi zajetnimi spisi.

Mnogo uglednih bavarskih družin so sumničili vpletenosti v času, ko je bil nenehno v ječi. Nekateri so menili, da je bil nezakonski sin bogate mladenke, ki pa je bila obljubljena v zakon drugemu. Drugi so domnevali, da je s svojim izginotjem prepustil bajno nasledstvo bratu dvojčku. V tajnih spisih so celo namigovali, da je bil sin Napoleona, ki so ga živega zakopali v nekem gradu. Namigovanja so bila tako vztrajna, da je leta 1875 interveniral sam cesar Viljem I. in objavil v tisku do takrat skrivane dokumente, ki so pričali o smrti badenskega princa, ki je umrl takoj po rojstvu, 16. oktobra 1812.

Ni jih bilo malo, ki so preprosto verjeli, da je bil neki norec ali pač bolnik, skrivnosten prevarant. Še vedno si dajo veliko opraviti z njim, v zadnjem času so vse pogostejše domneve, da je bil poslan na Zemljo z nekega planeta. O njem je napisanih veliko knjig, romanov, dram, tudi film so posneli. A še nihče ni odgovoril na vprašanje, kdo je bil Kaspar Hauser. V ansabškem parku, kjer so ga, kakor je sam trdil, zabodli, piše na majhnem spomeniku: Hic occultus occulto occisus est, Tu je neznanec izšel iz neznanca.

Kdo je bil Kaspar v resnici?

V začetku 19. stoletja se je prastara prerokba začela uresničevati. Po izročilu verjetno najvplivnejše tibetanske skrivne družbe, »dGe-lugs-pa« (Rumeni klobuki), po kateri naj bi se točka, kjer naj bi se sila VRIL, sila, ki upravlja vesolje, premaknila iz Tibeta, »strehe sveta«, v »deželo polnočne gore« — v Nemčijo. Zaradi tega razloga so Tibetanci vedno podpirali Nemčijo in postali tajni ustanovitelji tretjega rajha. V tej prerokbi, kot tudi v Jezusovi prerokbi, ki jo boste našli v poglavju o združenju Thule, je rečeno, da bo nova »Licht-Reich« (realnost luči) vzniknila v Nemčiji, s čimer bo vzeta moč Židom. (Primerjajte z Matej 21:43, kjer Jezus nagovori Žide: »Kajti povem vam, da vam bo vzeto božje kraljestvo in dano ljudem, ki ustvarjajo njene sadove.«)

Rečeno je bilo, da se bo rodil otrok, ki bo združil celotno Evropo, brez vojn, z ljubeznijo. Ta otrok naj bi bil duhovni mojster, podoben Jezusu, in bi zatorej bil sovražnik Židov.

Ta otrok je bil rojen na Mihaelov dan. 29. septembra 1812, v Karlsruheu, kot otrok nadvojvode Karla in njegove žene, Stefanie de Beauharnais, Napoleonove posvojenke, in zatorej prestolonaslednik Badenske hiše - Nemški cesar!

A Iluminati in Črno plemstvo je zanj vedelo, in hotelo, da bi otrok izginil. Francoska Veličastna loža Orienia je otroka ugrabila, a niso ga mogli kar umoriti. Če bi usmrtili fizično telo, posodo duše, bi si duša preprosto izbrala drugo telo, in bi sicer z nekaj zakasnitve vseeno zasedla prestol. Zato so jo morali držati ujeto v telesu, in ji preprečiti izpolnjevanje njene naloge. Tako so prostozidarji otroka imeli v nekako normalnih okoliščinah do drugega leta in pol, ko je začel kazati prve znake spomina (to je čas, ko se duša pričvrsti znotraj fizičnega telesa). Potem so prostozidarji otroka zaprli v kletko v neki kleti, brez vsakršne svetlobe, kar je trajalo od drugega leta in pol do petnajstega leta (dvanajst let in pol!). A s tem se mučenje še ni končalo: kletka je bila tako majhna, da deček ni mogel niti iztegniti nog ali vstati, zato so se njegovi udi razvili izkrivljeno. Kot boste videli pozneje, to predstavlja zančilen prostozidarski ritual.

Prostozidarji se sporazumevajo z znaki, za vsako kazen imajo svoj znak, tako da vsak prostozidar lahko prepozna vzrok, zaradi katerega je bila oseba kaznovana. V tem primeru so izbrali kvadrat, ki je eden od prostozidarskih znakov kompas in kvadrat.

Po dvanajstih letih in pol življenja v kletki brez svetlobe, le ob kruhu in vodi, so prostozidarji menili, da so zmagali, otroka so naučili štirideset besed in napisati ime Kaspar Hauser. Pustili so ga na ulici v središču Nurenberga in mislili, da bo popolnoma izgubljen.

Ko so Kasparja našli, so ga najprej za nekaj ur zaprli, kajti ni znal govoriti, ni bil navajen svetlobe, nikoli ni še zavestno videl človeškega bitja, ni znal prav hoditi - skratka, se je vedel zelo nenavadno. A policijski načelnik je takoj uvidel, da deček ni nikakršen kriminalec, kajti bil je zelo lep otrok, in spoznal je, da se mu je pripetilo nekaj nenavadnega. Kasparja je dobila družina načelnikovega prijatelja, ki ga je sprejeli kot lastnega otroka.

Potem pa so stvari začele spreminjati. Otrok je bil zelo nenavaden. Po pol leta je Kaspar znal že dokaj dobro govoriti, začel je risati... Bil je natančen, izjemno čist, najprikladneje oblečen, vse v njegovi sobi je bilo urejeno. Imel je izjemen spomin, ki ga niso opazili še pri nobenem drugem otroku, zapomnil si je vse, kar je kdorkoli rekel, vedel za oblačila, ki so jih nosili ta ali oni dan ... A tu se njegova čudežnost še ni končala. Ni bil le zelo lep otrok, imel je tudi izjemne telepatske sposobnosti. Vedel je kaj so drugi mislili, kdo je oseba za njegovim hrbtom ali 100 metrov stran, kaj počne; bil je milo, ljubeče bitje, da ga je vsak, ki ga je srečal, moral vzljubiti. Postal je znan kot »čudežni otrok Evrope«, in ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi ga videli.

Pri sedemnajstih je začel pisati svoj prvi življenjepis (po vsemi tem, ko še pri petnajstih ni znal niti govoriti niti pisati ali kaj prida drugega). Prostozidarji Veličastnega Orienta so uvideli, da je otrokova moč prevelika in da bo potreboval morda le še kratek čas, da ugotovi, kdo v resnici je in končno vendarle prišel do svojega naslova. In tako je eden njihovih pripadnikov, lord Stanhope, vstopil v življenje Kasparja Hauserja. Stanhope ga je odvedel od njegovih krušnih staršev do učitelja Meyerja v Ansbahu, ki je bil z njim izjemno krut. Tam so ga učili lagati in zlobno govoriti o drugih ljudeh...

A Kaspar je še vedno vznemirjal Illuminate, in tako so ga 17. oktobra 1829 poskušali prvič umoriti na »čist« način, tako, da bi mu prerezali vrat: to je še eden od obrednih načinov umora, ki ga uporabljajo prostozidarji, in so ga prevzeli od Židov.

A napadalec mu ni prerezal vratu, temveč mu je porezal čelo, najbrž ker je v temi slabo videl. Kasparjeva reakcija naslednji dan je bila odpuščanje za napadalca. Niti jezen ni bil nanj.

14. decembra 1833 pa so bili prostozidarji uspešni. Kasparja so trikrat zabodli z nožem, medtem ko se je sprehajal po poljih, umrl je tri dni pozneje, na večer sedemnajstega.

A najpomembnejši dogodek se je zgodil na njegovi smrtni postelji ko je Kaspar odpustil svojemu morilcu, tako kot je Jezus na križu, odpustil svojim morilcem (pravzaprav isti skupini ljudi).

Kasparjeva naloga je bila, da bi združil Evropo v miru, da bi omogočil drugačni »nov svetovni red«, red ljubezni in spoštovanja.

Tako so bili Iluminati V izpolnjevanju svojega načrta še enkrat več uspešni, a le na izgled. Kar se je zgodilo s Jezusovo smrtjo, se je ponovilo ob smrti Kasparja Hauserja, in vplivalo na ves svet, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi tako.

Komentarji (6)

zrimac said:

... Tokrat je na vrsti zgodba o "čudežnem otroku Evrope". Uživajte

02. december 2006

indigo.child said:

... ma booooogiiiii Kaspar...

02. december 2006

Stigmata666 said:

... Zanimivo.

08. januar 2007

Andariel said:

... Ja, to je to... spet rasistična nestrpnost nad židi. Packi vi. Ubogi židi

08. april 2007

Jahbulon said:

... Malce zmešana in izjemo zanimiva zgodba!

03. januar 2008

nekdo said:

... Avtor ne le, da nima pojma o krščanstvu in jezusu temveč navaja absurdne teorije kot dejstva (iluminati, črno plemstvo..). Kaspar Hauserja ni ubil nihče ampak se je sam..po teoriji naj bi želel vzbuditi zanimanje javnosti zanj ampak se je pregloboko usekal...

11. marec 2008

Ime

Email

Internetna stran

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Dodaj komentar