Kdo je bil Kaspar v resnici?

V začetku 19. stoletja se je prastara prerokba začela uresničevati. Po izročilu verjetno najvplivnejše tibetanske skrivne družbe, »dGe-lugs-pa« (Rumeni klobuki), po kateri naj bi se točka, kjer naj bi se sila VRIL, sila, ki upravlja vesolje, premaknila iz Tibeta, »strehe sveta«, v »deželo polnočne gore« — v Nemčijo. Zaradi tega razloga so Tibetanci vedno podpirali Nemčijo in postali tajni ustanovitelji tretjega rajha. V tej prerokbi, kot tudi v Jezusovi prerokbi, ki jo boste našli v poglavju o združenju Thule, je rečeno, da bo nova »Licht-Reich« (realnost luči) vzniknila v Nemčiji, s čimer bo vzeta moč Židom. (Primerjajte z Matej 21:43, kjer Jezus nagovori Žide: »Kajti povem vam, da vam bo vzeto božje kraljestvo in dano ljudem, ki ustvarjajo njene sadove.«)

Rečeno je bilo, da se bo rodil otrok, ki bo združil celotno Evropo, brez vojn, z ljubeznijo. Ta otrok naj bi bil duhovni mojster, podoben Jezusu, in bi zatorej bil sovražnik Židov.

Ta otrok je bil rojen na Mihaelov dan. 29. septembra 1812, v Karlsruheu, kot otrok nadvojvode Karla in njegove žene, Stefanie de Beauharnais, Napoleonove posvojenke, in zatorej prestolonaslednik Badenske hiše - Nemški cesar!

A Iluminati in Črno plemstvo je zanj vedelo, in hotelo, da bi otrok izginil. Francoska Veličastna loža Orienia je otroka ugrabila, a niso ga mogli kar umoriti. Če bi usmrtili fizično telo, posodo duše, bi si duša preprosto izbrala drugo telo, in bi sicer z nekaj zakasnitve vseeno zasedla prestol. Zato so jo morali držati ujeto v telesu, in ji preprečiti izpolnjevanje njene naloge. Tako so prostozidarji otroka imeli v nekako normalnih okoliščinah do drugega leta in pol, ko je začel kazati prve znake spomina (to je čas, ko se duša pričvrsti znotraj fizičnega telesa). Potem so prostozidarji otroka zaprli v kletko v neki kleti, brez vsakršne svetlobe, kar je trajalo od drugega leta in pol do petnajstega leta (dvanajst let in pol!). A s tem se mučenje še ni končalo: kletka je bila tako majhna, da deček ni mogel niti iztegniti nog ali vstati, zato so se njegovi udi razvili izkrivljeno. Kot boste videli pozneje, to predstavlja zančilen prostozidarski ritual.

Prostozidarji se sporazumevajo z znaki, za vsako kazen imajo svoj znak, tako da vsak prostozidar lahko prepozna vzrok, zaradi katerega je bila oseba kaznovana. V tem primeru so izbrali kvadrat, ki je eden od prostozidarskih znakov kompas in kvadrat.

Po dvanajstih letih in pol življenja v kletki brez svetlobe, le ob kruhu in vodi, so prostozidarji menili, da so zmagali, otroka so naučili štirideset besed in napisati ime Kaspar Hauser. Pustili so ga na ulici v središču Nurenberga in mislili, da bo popolnoma izgubljen.

Ko so Kasparja našli, so ga najprej za nekaj ur zaprli, kajti ni znal govoriti, ni bil navajen svetlobe, nikoli ni še zavestno videl človeškega bitja, ni znal prav hoditi - skratka, se je vedel zelo nenavadno. A policijski načelnik je takoj uvidel, da deček ni nikakršen kriminalec, kajti bil je zelo lep otrok, in spoznal je, da se mu je pripetilo nekaj nenavadnega. Kasparja je dobila družina načelnikovega prijatelja, ki ga je sprejeli kot lastnega otroka.