Preiskavo, ki je prej obsegala le Bavarsko, so razširili na vso Nemčijo, a še vedno dala uporabnih ugotovitev. Nürnberški pedagog, profesor Georg Daumer, se je osebno začel zanimati za primer. Z vladnim pooblastilom je Kasparja odpeljal v svoje domovanje. V nekaj mesecih se je mladec naučil govoriti približno kot otrok, sposoben je bil začeti odkrivati svojo zgodbo. Bila je precej obtesana, zavita v mrak, zložena iz nič. Živel sem, je pripovedoval mladenič, v napol zatemnjeni sobi. Okno je bilo previsoko, da bi lahko videl skozi. Nikogar ni videl pred trenutkom, ko se je zmeden pojavil na trgu. Kaj je počel? Nič. Spal je, stal, sedel. Da se imenuje Kaspar Hauser, je izvedel zdaj, tukaj. Nekdo, ni vedel, kdo, je nastavljal v njegovo sobo kruh in vodo, tako je jedel in pil. Voda ni bila kot ta, ki jo pije zdaj, imela je okus po grenkem. Grenak priokus torej, je razmišljal Daumer, morda je vsebovala kaj omamnega. Nekaj poskusov je opravil. Da, Kaspar je videl bolje v temi kot na svetlobi. Očitno je bilo, da mišičnega tkiva nikoli ni razvijal z gibanjem. Bil je zapornik od rojstva. In če je bila resnica, kar je pisalo v dveh pismih, ki ju je imel pri sebi, ko so ga našli, je bil zaprt vsaj sedemnajst let. Kako se je to lahko zgodilo? Zakaj? Koga so poimenovali Kaspar Hauser?

Profesor Daumer je bil vedno v mladeničevi bližini in je spremljal njegov hitri napredek. Kasper, ki je pokazal izjemno inteligenco, okretnost in pripravljenost, se je kmalu naučil brati in pisati. Tudi nekatere njegove risbe in skice so spravljene, čeprav niso bili redki, ki so jih imeli za ponaredke. Kaspar še vedno ni vedel nič o lastni preteklosti: ni je imel. Njegovo življenje se je začelo tisto jutro na trgu Unschlitt, ko ni vedel, kako je prispel tja.

Strah, da tudi prihodnosti ne bo imel, je začel groziti 17. oktobra 1829, malo več kot leto dni po tem, ko se je pojavil. Nezavestnega so ga našli na stopnicah Daumerjeve hiše. Ko je spet mogel govoriti, je povedal, da ga je neznanec, ki se je nenadoma izluščil iz teme, napadel. S palico ga je močno udaril, potem pa ga poskušal zabosti. Ta mračni dogodek je znova vzbudil zanimanje za skrivnostnega fanta. V letu dni ga je pod svojo zaščito vzel Anglež grof Charles Stanhope. Iz Nürnberga, kjer so ljudje kazali s prstom nanj, kjer koli se je pojavil, ga je preselil v frankovski Ansbach. Tukaj je Kaspar, ki je medtem zamenjal podobo in je bil zdaj videti uglajen meščan, postal sodni pisar na območnem sodišču. Zdelo se je, da bo njegova prihodnost mirna in bo lahko pozabil pretresljive dogodke –, ko se je zgodila tragedija.