Zgodilo se je 26. maja 1828 dopoldne. Visok, robusten mladenič se je opotekal po nürnberškem trgu. Zmeden se je ustavljal, si ogledoval hiše, ljudi, nebo. Potem se je obrnil in se napotil tja, od koder je bil prišel. A je spet zastal, se oziral okrog in tiho premikal ustnice. Mimoidoči se mu je približal in ga vprašal, ali se počuti dobro. Jecljal je nerazumljive besede in prestrašeno opazoval sogovornika.

Fant, ki ga doslej še nihče ni videl na trgu Unschlitt, se ni zdel opit. Mogoče je bolan, umsko prizadet ali zmešan … Najbolje bo o njem obvestiti policijo. Kmalu se je neznanec znašel na žandarmeriji v središču Nürnberga. Ko so ga spraševali, kdo je, jih je le opazoval s praznim pogledom. Pretresli so mu žepe, čemur se sploh ni upiral. Pri sebi je imel ovojnico z dvema pismoma. »Ubog delavec sem,« je pisalo v prvem, »ta fant mi je bil zaupan 8. oktobra 1812, da bi ga vzgojil v kristjana. A naročeno mi je bilo, naj ga zadržujem daleč stran od drugih. Ubogal sem, a zdaj ne morem več. Tukaj ga imate!« V drugem pismu je pisalo: »Sem mati tega fanta, njegov oče, ki je bil častnik v konjenici, je mrtev. Ne morem ga vzdrževati. Vidite ga, zdrav in močan je, lahko bi bil dober vojak. Ime mu je Kaspar Hauser, rodil se je leta 1812.«

Kaspar hauser

Stražnik, ki je s Kasparjem preživel največ časa, je postajal vse bolj radoveden, tudi zasmilil se mu je. Hotel ga je naučiti nekaj besed. »Vidiš,« ga je nagovoril, to je skodelica.« Kaspar je ponovil: »To je skodelica.« »In to je voda, ki jo lahko tudi piješ.« »In to je voda, ki jo lahko tudi piješ.« V nekaj tednih je bil mladenič sposoben govoriti; vsaj toliko, da je odgovarjal na vprašanja. A o sebi ni vedel povedati nič.