Kaj se je zgodilo s temi letečimi stroji po vojni?

Ni izključeno, da so morda izdelali maloštevilno serijo Haunebu II. Številne fotografije NLP-jev, ki so se pojavile po letu 1945 z značilnostmi teh nemških konstrukcij, kažejo na to.

Nekateri pravijo, da jih je nekaj bilo potopljenih v avstrijsko jezero Mondsee, drugi trdijo, da so odleteli v južno Ameriko ali pa so bili tja preneseni po delih. A četudi ladje niso prispele do južne Amerike, so napačrti za njihovo izgradnjo omogočili, da so bili izdelane nove, kajti pomemben del je bil leta 1983 uporabljen v eksperimentu Feniks. nadaljevanju projekta eksperiment Philadelphia iz leta 1943. Šlo je za eksperiment ameriške mornarice s teleportacijo, materializacijo in potovanje po času, ki je bil uspešnejši, kot si ga lahko predstavljamo v najbolj divjih sanjah. Gradiva bi bilo dovolj še za eno knjigo, a v našo tematiko ne sodi najbolje.

Leta 1938 se je na ANTARKTIKO z letalom Schwabenland (Švabija) odpravila nemška ekspedicija. Področje 600.000 km brez ledu, z jezeri in gorami je bilo proglašeno za nemški teritorij NEUSCHWABENLAND (Nova Švabija). Flote podmornic serije 21 in 23 so se pozneje namenile v Neuschwabenland. Danes se še vedno ne ve, kje je približno sto nemških podmornic; nekatere izmed njih so bile opremljene z Walterjevo cevjo, napravo, ki jim je omogočala, da so ostale pod vodo več tednov, in lahko predpostavimo, da so odplule do Nove Švabije, z razstavljenimi letečimi krožniki ali pa vsaj s konstrukcijskimi načrti. Ponovno moramo predpostaviti, da so zaradi zelo uspešnih testnih poletov nekateri tako imenovani leteči krožniki ob koncu vojne odleteli tja neposredno.

Morda se komu zdijo te predpostavke malce preveč drzne, a obstaja več znakov, ki nakazujejo, da se je to res zgodilo.

Postavlja se vprašanje, zakaj je leta 1947 ADMIRAL E. BYRD vodil invazijo na ANTARKTIKO (operacija Highjump), zakaj je imel 4.000 vojakov v bojni opremi, popolnoma opremljeno letalonosilko in sistem oskrbe, če je šlo zgolj za ekspedicijo? Za vajo je imel na voljo osem mesecev, a morali so prenehati po osmih tednih, izgubili so veliko letal, kar še danes niso razkrili. Kaj se je zgodilo?

Pozneje je Admiral Byrd predstavnikom tiska izjavil: »Grenka realnost je, da bi v primeru nove vojne mogli pričakovati napade letal, ki lahko letijo od pola do pola.« Dodal je še, da je tam napredna civilizacija, ki svojo napredno tehnologijo uporablja skupaj z SS.

Norbert-Jürgen Ratthofer piše o razvojnih projektih Haunebu v svoji knjigi Zeitmaschinen (Časovni stroji):

»Haunebu I, II in III vesoljski giroskopi in VRIL-1 vesoljski leteči krožnik so izginili po maju leta 1945 ... V tem kontekstu je zelo zanimivo omeniti, da naj bi po devetnajstem testnem poletu Haunebu III, 21. aprila. 1945, poletel iz Nove Švabije - uradno nemškem teritoriju - proti vzhodni Antarktiki, na ekspedicijo na Mars, o čemer pa nič nadaljnjega ni znanega ... Leto pozneje, leta 1946, so zabeležili številna videnja svetlečih objektov neznanega in definitivno umetnega porekla v Skandinaviji, kar je povzročilo precejšnje razburjenje med zavezniki tako na vzhodu kot na zahodu. Še leto dni pozneje, leta 1947, in potem v petdesetih letih prejšnjega stoletja, se je nad severno Ameriko pojavljalo vse večje število neznanih svetlečih objektov, ki so jih nedvomno upravljala inteligentna bitja; večinoma so bili ti predmeti okrogle oblike, v obliki krožnika ali zvonca, včasih cigare - tako imenovani NLP.

Besedilo nadaljuje, da so se po pravilu ti objekti razlikovali od nemških projektov. Sam se s tem ne morem strinjati. Dober fotografski material potrjuje, da so še posebej različico Haunebua II od leta 1945 naprej zelo pogosto videli. Če ste zadnjih deset let pregledali vse, kar je na voljo o NLP-jih, tako kot sem to storil jaz, potem veste, da je šlo v večini primerov, ko je prišlo do osebnega stika z ljudmi s tako imenovanih NLP, za posebej lepe arijske tipe, plavih las in modrih oči, ki so govorili tekoče nemško ali pa jezik z nemškim naglasom (za poznavalce naj omenim primer Adamski iz leta 1952, primer Cedric Allingham iz leta 1954 in primer Howard Menger iz leta 1956).

Prav tako naj bi obstajale barvne fotografije iz sedemdesetih let, ki so jih posneli v zahodni Nemčiji: na njih so leteči krožniki, ki so pristali in ponovno vzleteli, označeni z viteškim križem in svastiko.

Pravkar omenjeni leteči stroji so dobro dokumentirani na fotografijah in filmih. Obstaja dokumentarec z naslovom "NLP - skrivnosti tretjega rajha". Američan Vladimir Terziski je med svojim triurnim govorom na konferenci o NLP-jih septembra 1991, v Phoenixu, v Arizoni, pokazal diapozitive nemških krožnikov, konstrukcijske načrte in nemške podzemne baze. Zanimiva je tudi knjiga poveljnika italijanskih zračnih sil Renata Vesca ter knjiga Rudolfa Lusarja Die deutschen Waffen und Geheimwaffen des Zweiten Weltkrieges und ihre Weiterentwicklung (Nemško orožje in tajno orožje druge svetovne vojne ter njegov razvoj), J.F. Lehmans Verlag, München, 1971.

Lahko zdaj uvidite, zakaj mediji NLP-je obravnavajo kot nesmisel, še posebej v Nemčiji? Po osvetlitvi nemškega ozadja postane jasno, da svet novic in medijev, ki jih nadzirajo Iluminati s pomočjo angloameriško-sionističnega lobija naredi vse, da bi nemškim državljanom preprečil raziskave tega področja.

Zastavlja se vprašanje od kje sta skrivni združenji Thule in Vril dobili znanje o konstrukciji teh letečih strojev? Pa tudi poznavanje genetske tehnologije, kjer so Nemci prav tako prednjačili pred drugimi državami.

Po Herbertu G. Dorseyu in drugih raziskovalcih, so posedovali poleg konstrukcijskih načrtov, ki jih je Vril-Gesellschaft prejela preko telepatskih stikov z izven zemeljskimi bitji, tudi nezemeljski krožnik, ki je strmoglavil v Črni gozd leta 1936; njegov nepoškodovani pogon naj bi bil Nemcem v veliko pomoč. A o tem praktično ni dokazov, nobena živa priča ni znana.

Obstajajo pa pričevanja v Ameriki, in to kar v precejšnjem številu. V istem času so Američani zabeležili številna strmoglavljenja. ki jih vsa niso mogli ohraniti v popolni tajnosti. Več o tem pozneje.

Zdaj pa nazaj v politično areno. Poleg dejstva, da je podjetje I.G. Farben podpiralo Hitlerja, je njen kartelski partner Standard Oil (Rockefeller) razpihoval ogenj proti nacistom. Ford Motor Company je na primer pomagal pri opremljanju ameriške vojske, medtem ko je v Nemčiji istočasno izdeloval nemška vojaška vozila za naciste. Ford in Opel (podružnica General Motors, ki jo nadzira J. P. Morgan) sta bila dva največja proizvajalca tankov v Hitlerjevi Nemčiji.

Kakršenkoli bi bil izid vojne, te multinacionalke družbe so si že vnaprej zagotovile svoj delež. Mnoga podjetja so med drugo svetovno vojno sledila istemu načelu.

Zakaj o tem ne piše ničesar v šolskih knjigah in enciklopedijah? Še posebej v Nemčiji, kjer je svoboda tiska na videz tako cenjena in poučujejo resnico?

Eden od razlogov je ta, da je Rockefellerjeva fundacija leta 1946 potrošila 139.000 ameriških dolarjev za predstavitev uradne verzije druge svetovne vojne; celotno zgodbo o tem, kako so ameriški bankirji zgradili nacistični režim je črtala, pa tudi okultno in mistično ozadje nacistov. Eden glavnih sponzorjev je bil prav Rockefellerjev Standard Oil Corp.