Po uspehu majhnega RFZ-2 kot daljnosežne izvidniške ladje, je Vril-Gesellschaft dobilo svojo lastno testno področje v Brandenburgu. Ob koncu leta 1942 je vzletel lahko oboroženi VRIL-1-Jäger (VRIL-1-Lovec). Čez premer je meril 11.5 metra, nosil je lahko eno osebo, za pogon je uporabljal »Schumannov levitator« in »krmilno enoto na impulz magnetnega polja«. Dosegal je hitrost 2.900 do 12.000 km/h. pri polni hitrosti je lahko spreminjal smer v desno, ne da bi to vplivalo na pilota, lahko je letel v kakršnemkoli vremenu. Izdelanih je bilo sedemnajst plovil VRIL-1, nekateri so imeli dva sedeža in steklene kupole.

Ob istem času so delali tudi na lastnem projektu, V-7. Več krožnikov je bilo izdelanih pod to šifro, a s konvencionalnimi motorji na vbrizg. ANDREAS EPP je izdelal dizajn za kombinacijo levitirajočega krožnika in standardnega pogona, RFZ-7. Skupini za načrtovanje SCHRIEVER-HABERMOHL in MIETHE-BELLUZO sta delali na tem projektu. RFZ je imel premer dvainšrtirideset metrov in se je zrušil pri pristajanju na Spizenbergen. Druga ladja je bila kasneje fotografirana v okolici Prage. Po Andreasu Eppu naj bi to ladjo opremili z jedrskimi glavami za napad na New York.

Julija 1941 sta SCHRIEVER in HABERMOHL zgradila okroglo ladjo na standardni pogon, ki se je lahko dvignila navpično, a je imela resne pomanjkljivosti. Razvila sta »leteči elektrogravitacijski giroskop« s »tahionskim pogonom«, ki je bil uspešnejši. Nato so Schriever, Habermohl in Belluzio izdelali RFZ-7 T, ki je deloval brez napake. V-7 leteči krožniki pa so bili v primerjavi s krožniki Vril in Haunebu le igrače.

Znotraj SS je obstajala skupina SS-E-IV (SS razvojna skupina IV), ki se je ukvarjala z alternativno energijo, katere glavna naloga je bila, da bi Nemčiji omogočila, da postane neodvisna od tuje nafte. SS-E-IV je iz obstoječih Vril pogonov in tahionskega konverterja kapitana Hansa Colerja razvila »POGON THULE«, ki se je kasneje poimenoval »THULE TAHIONATOR«.

Haunebu

Avgusta 1939 je vzletel prvi RFZ-5. To je bil leteči giroskop s čudnim imenom HAUNEBU I. Imel je premer petindvajset metrov in je nosil posadko osmih članov. V začetku je dosegal hitrost 4.800 km/h, pozneje do 17.000 km/h. Opremljen je bil z dvema 6 cm KSK (Kraftsrahlkanonen, topovoma laserske energije) v vrtečih kabinah in štiri strojnice 106. Imel je 60-odstotne prostorske sposobnosti.

Ob koncu leta 1942 je bil pripravljen HAUNEBU II. Premer se je gibal od šestindvajset do dvaintrideset metrov in višina od devet do enajst metrov. Nosil je devet do enajst ljudi, za pogon je imel Thule tahionator, blizu tal je dosegel hitrost 6.000 km/h. Lahko je letel v vesolju in imel petinpetdeset urni doseg letenja.

Istočasno so že obstajali načrti za ladjo velike kapacitete, VRIL-7, s premerom 120 metrov. Nekaj kasneje je bil pripravljen HAUNEBU III, zvezda med vsemi krožniki, s premerom dvainsedemdeset metrov. Bil je posnet na filmski trak med letenjem. Z dvaintridesetimi ljudmi je lahko ostal v zraku osem tednov in dosegel hitrost vsaj 7.000 km/h (po dokumentih v tajnih arhivih SS do 40.000 km/h).

Virgil Armstrong, nekdanji pripadnik CIA in zelenih baretk, piše o nemških letečih strojih med drugo svetovno vojno, ki so lahko vzletali in pristajali navpično in spreminjali smer v desnih kotih. Izmerili so jim hitrost 3.000 km/h in imele so lasersko orožje (najbrž tako imenovano KSK), ki je lahko predrlo deset centimetrski zaščitni oklep.

Profesor J. Hurtak, strokovnjak za NLP-je in avtor knjige The Keys of Enoch (Enokovi ključi) piše, da so Nemci izdelavah orožje, ki so ga zavezniki poimenovali »čudežno orožje«. Hurtak je dobil zapisnike, ki opisujejo dva dogodka:

Prav tako omenja natančne preiskave tako imenovanih »FOO LOVCEV«. CIA in Britanska tajna  služba sta že leta 1942 bili seznanjeni s konstrukcijo in uporabo teh letečih objektov, a sta se motili v svojih ocenah. Foo lovci je bilo pravzaprav zavezniško ime za sijoče nemške leteče stroje. Verjetno sta obstajali še dve iznajdbi, ki sta spadali pod izraz foo lovci: leteča želva in milni mehurček. Dva popolnoma drugačna objekta, ki so ju zavezniki zamenjevali. LETEČO ŽELVO je razvil SS-E-IV na Dunaju-Neustadt. Zunanja oblika je spominjala na želvji oklep. Opravljali so teste brez posadk, ki so lahko povzročili motnje pri električnem vžigu sovražnika. Nosile so napredne Klystrunröhren (klistronske cevi), ki jih je SS poimenovala smrtonosni žarki. Motilec vžiga na terenu ni deloval najbolje, poznejše verzije pa so delovali: logisti NLP bodo potrdili, da so motnje pri vžigu, in prekinitev električnega toka značilen pojav, ko je v bližini NLP. Wendelle C. Stevens, pilot zračnih sil ZDA med drugo svetovno vojno, opisuje foo lovce včasih kot sivo zelene, drugič rdeče oranžne: približali so se njegovemu letalu do razdalje petih metrov in tam ostali.

Ni se jih bilo moč otresti niti sestreliti, in pogosto so se morale zaradi tega obračati cele eskadrilje in pristati.

MILNI MEHURČKI, ki so jih prav tako imeli za foo lovce, pa so bili nekaj čisto drugega. Bili so navadni baloni, v katerih so bile kovinske spirale, ki so motile sovražnikov radar. Uspeh je bil najbrž precej omejen, če zanemarimo psihološki učinek.

V začetku leta 1943 so načrtovali, da bodo v Zeppelinovih delavnicah izgradili matično ladja v obliki cigare. ANDROMEDA, dolga 139 metrov, naj bi v svoji notranjosti prevažale mnogo ladij v obliki krožnika, za lete, ki bi trajali zelo dolgo (medzvezdne polete).

Okoli božiča leta 1943 je prišlo do pomembnega srečanja VRIL-GESELLSCHAFT v obmorskem letovišču Kolberg. Prisotna sla bila tudi medija Marija Ortić in Sigrund. Glavna točka programa je bil PROJEKT ALDEBARAN. Medija sta prejela natančne informacije o naseljivih planetih okoli sonca Aldebaran, in pričeli so s snovanjem načrtov o potovanju. 22. januarja 1944 so se o tem projektu pogovarjali HITLER, HIMMLER. Künkel (iz združenja Vril) in dr. Schumann. Načrtovali so, da bodo ladjo visokih zmogljivosti VRIL-7 poslali na Aldebaran preko dimenzijskega kanala, neodvisnega od svetlobne hitrosti. Po Ratthoferju je prvi test v dimenzijskem kanalu potekal pozimi leta 1944. Malo je manjkalo do katastrofe, kajti fotografije prikazujejo Vril-7, ki po poletu izgleda kot »da bi letel sto let«. Zunanja plast je na večih mestih poškodovana.

14. februarja 1944 je na Peenmündu vzletel supersonični helikopter - v okviru projekta V-7 sta ga konstruirala Schriever in Habermohl - ki je bil opremljen z dvanajstimi turbo motorji BMW 028; upravljal ga je testni pilot Joachim Roehlike. Navpično se je dvigal 800 metrov na minuto, dosegel je višino 24.200 metrov in v vodoravnem letu hitrost 2.200 km/h. Prav tako ga je lahko poganjala nekonvencionalna energija. A helikopter ni nikoli sodeloval v vojaški akciji, kajti Peenmünde je bil leta 1944 bombardiran in tudi poznejša selitev v Prago ni koristila, kajti Američani in Rusi so okupirali Prago, preden so bili leteči stroji ponovno pripravljeni.

V tajnih arhivih SS so Britanci in Američani odkrili - med okupacijo Nemčije v začetku leta 1945 - fotografije Haunebuja II in ladij Vril-1, kot tudi napravo Andromeda. Po odločitvi predsednika Trumana marca 1946, je poveljstvo vojne mornarice ZDA izdalo dovoljenje za zbiranje materiala eksperimentov nemške visoke tehnologije. V operaciji SPOJKA (Paperclip) so v ZDA zasebno prepeljali nemške znanstvenike, kjer so naprej delali v tajnosti, med njimi VIKTORJA SCHAUBERGA in WERNERJA VON BRAUNA.

Razvojni projekti

Kratek pregled razvojnih projektov, ki jim je bila namenjena serijska proizvodnja:

Prvi projekt je vodil prof. dr. ing. W.O. Schumann iz Tehnične univerze v Münchnu. Pod njegovim nadzorom je bilo izdelanih sedemnajst letečih strojev v obliki krožnika, s premerom 11,5 m, tako imenovani VRIL-1-Jäger (lovci Vril-1), ki so izvršili 84 testnih poletov. Vsaj po en Vril-7 in Vril-7 visoke nosilnosti naj bi vzletela iz Brandenburga - potem, ko so razstrelili celotno testno območje - proti Aldebaranii, z nekaterimi Vrilovimi znanstveniki in člani Vril lože.

Drugi projekt je vodila razvojna skupina SS-IV. Do začetka leta 1945 so izgradili tri različno velike vesoljske giroskope:

Haunebu I, premera 25 m: izdelali so dva stroja, ki sta opravila 52 testnih poletov (hitrost približno 4.800 km/h).

Haunebu II, premera 32 m; izdelali so sedem strojev, ki so opravili 106 testnih poletov (hitrost pribl. 6.000 km/h). Haunebu II so že nameravali izdelovati serijsko. Ponudnika sta bila letalska proizvajalca Dornier in Junkers, konec marca 1945 je prišlo do odločitve v korist Dornierja. Uradno ime težke ladje naj bi bil DO-STRA (DOrnierjeva STRAtosferična ladja).

Haunebu III, premera 71 m, izdelali so enega: opravil je vsaj 19 testnih poletov (hitrost pribl. 7.000 km/h).

ANDROMEDA je obstajala le na risalnih deskah, dolga je bila 139 m, in je imela hangarje za en Haunebu II, dva Vrila 1 in dva Vrila II.

Obstajajo dokumenti, ki kažejo, da je ladja VRIL-7 visoke nosilnosti, potem ko so jo ob koncu leta 1944 dogradili, opravljala skrivne, čeprav še vedno le zemeljske polete:

• 1. Pristanek pri jezeru Mondsee v Salzkammengurtu v Avstriji, s potapljanji za testiranje odpornosti lupine na pritisk.
• 2. Najverjetno marca in aprila 1945 je bil VRIL-7 iz varnostnih in strateških razlogov nameščen v Alpenfestung (alpsko trdnjavo), od koder je poletel proti Španiji, kjer so se vkrcale pomembne osebnosti, od tam pa so varno pobegnili v južno Ameriko in NEUSCHWABENLAND (pojasnilo sledi) do skrivnih nemških baz, ki so nastale med vojno.
• 3.  Takoj zatem naj bi bil VRIL-7 krenil na skrivno pot proti Japonski, o nadaljnih dogodkih pa ni nič znanega.