Vril-Gesellshaft, ali ni vse dobro, kar prihaja od zgoraj

Leta 1919 je Karl HAUSHOFER ustanovil drugi red, BRÜDER DES LICHTS (Bratstvo luči), ki se je pozneje preimenovalo v VRIL-GESELLSCHAFT. V njem so se združili novi red templjarjev (DIE HERREN VOM SCHWARZEN STEIN - DHvSS, Gospostvo črnega kamna), ki so nastali leta 1917 iz tevtonskega reda, thulski SCHWARZE RITTER (Črni vitezi) ter elita SS, SCHWARZE SONNE (Črno sonce).

  Če hočemo primerjati THULE in VRIL-GESELLSCHAFTEN, bi bilo morda najprimerneje, če rečemo, da se je Thule-Gesellschaft ukvarjala z materialnimi stvarmi in politiko, medtem ko se je Vril-Gesellschaft osredotočila na DRUGO STRAN. A imeli so mnoge skupne ideje, kot so Atlantida, Thule, osnovno povezanost med Tevtoni in Mezopotamijo, pa tudi stara sveta mesta kot Extersteine (zunanji kamni) ali Hausberg pri Stroneeggu so bila področja skupnih raziskav.

 Decembra 1919 se je nekaj ljudi iz Thule, Vril in DHvSS sestal v posebej za to priliko najeti gozdni koči blizu Berchtesgadna v Nemčiji. Z njimi je bila medij Marija Oršić in pa nek drug medij, znan kot Sigrun. Marija je kot medij sprejela prenos skrivne templjarske pisave - v jeziku, ki ji je bil neznan - s tehničnimi podatki za konstrukcijo letečega stroja. Po dokumentih Vrila, so ta telepatska sporočila prišla iz sončnega sistema Aldebaran (Alpha Tauri, najsvetljša na sliki desno), iz ozvezdja Bika, ki je od Zemlje oddaljen oseminšestdeset svetlobnih let.

Sporočila, ki so jih sprejeli mediji Vrila v naslednjih letih, je oblikovalo temelj za vse nadaljne akcije Vril-Gesellschaft:

»Sončni sistem Aldebaran ima sonce, okoli katerega krožita dva naseljena planeta, ki tvorita imperij SUMERAN. Prebivalci sistema Aldebaran se delijo na vrhovno raso »božjih ljudi luči« (Arijci) in druge človeške rase, ki so se razvile iz negativnih mutacij »božjih ljudi« zaradi klimatskih sprememb na planetih. Obarvane mutantske rase, so, kot kaže, na nižji stopnji duhovnega razvoja. Bolj, ko se rase mešajo med seboj, globlje se pogrezne njihova duhovnost. Ko se je sonce Aldebaran začelo širiti, niso več mogli zadržati tehnologije vesoljnih popotovanj svojih prednikov, in niso mogli zapustiti planetov z lastnimi sredstvi. Nižje rase, popolnoma odvisne od vrhovne rase, so evakuirali in preselili na druge planete. Kljub medsebojnim razlikam so se vse rase med seboj spoštovale in se niso vmešavale druga v drugo, ne tako imenovani božji ljudje, ne nižje rase. Spoštovali so razvojno stopnjo drug drugega (v nasprotju s tem, kar se dogaja na Zemlji).

Pred približno 500 milijoni let so »božji ljudje« začeli zaradi širjenja aldebaranskega sonca kolonializirati druge planete, podobne Zemlji, ker se zaradi povišane temperature na izvornih planetih ni dalo več živeti. V našem sončnem sistemu naj bi najprej kolonializirati planet Mallona (imenovanega tudi Maldek, Marduk, ali - po Rusih - Pantheon), ki je obstajal v območju današnjega asteroidnega pasu, takrat med Marsom in Jupitrom. Mars je bil naslednji. Dokaz visoko razvite rase na Marsu predstavlja dobro znani obraz na Marsu, in mesto piramid, ki jo je fotografirala sonda Viking leta 1976. Predpostavljajo, da je sumersko-aldebaranska nadrasa takrat tudi prvič obiskala Zemljo, o čemer priča približno 500 milijonov let star okamneli odtis čevlja, in pod peto zmečkan fosil morskega členonožca (trilobita), majhnega raka, ki je tedaj živel na Zemlji in izumrl pred približno 400 milijoni let.

Člani Vrila so domnevali, da je kasneje, ko se je na Zemlji dalo živeti, rasa Aldebarancev pristala v Mezopotamiji in ustanovila vrhnjo kasto SUMERIJCEV, ki so opisani kot pravični, beli božji ljudje.

Vrilski telepati so tudi ugotovili, da je bil sumerski jezik ne le identičen s tistim iz Aldebarana. temveč da je tudi zvenel kot primitivna nemščina, ter da je jezikovna frekvenca nemščine in sumerščine-aldebaranščine skoraj identična.

Prvi leteči stroji

Ne moremo vedeti, ali so te trditve o Aldebaranu osnovane na dejstvih, a konstrukcijski načrti in tehnične podrobnosti, ki so jih prejeli Vrilovi telepati - od kjerkoli že prišli - so bili tako natančni, da so pripeljali do najbolj fantastične ideje, ki jo je človek kdajkoli dobil: konstruiranje Jenseitsflugmaschine, »letečega stroja za drugo stran«!

Na dan je prišla ideja o »alternativni znanosti« (danes bi se temu reklo »alternativne oblike energije«). A z delom na projektu so začeli šele tri leta pozneje. Med to zgodnjo fazo »alternativne znanosti« ali »alternativne tehnologije« je dr. W.O. Schumann s tehnične univerze v Münchnu, član tako Thule kot Vrila, imel govor, ki ga na tem mestu delno ponavljam:

»V vsem prepoznamo dve načeli, ki določata dogodek: svetlobo in temo, dobro in zlo, stvarjenje in uničenje - kot pri elektriki poznamo plus in minus. Vedno je: eno ali drugo. Ti dve načeli - stvarjenja in uničenja - tudi določajo naše tehnične zmožnosti .. Vse kar je destruktivnega je satanskega izvora, vse kar je kreativnega božanskega ... Vsako tehnologijo, ki je zasnovana na ekspoloziji ali izgorevanju, je zatorej treba poimenovati satansko. Prihajajoča nova doba, bo doba nove, pozitivne, božanske tehnologije! ...« (iz nemških tajnih arhivov SS).

Ob istem času se je znanstvenik VIKTOR SCHAUBERGER ukvarjal s podobnim projektom. Johannes Kepler, čigar idejam je sledil Schauberger, je posedoval znanje o tajnih naukih Pitagore, ki so jih privzeli in skrivali v tajnosti VITEZI TEMPLJARJI. To je bilo znanje o IMPLOZIJI (v našem primeru uporaba potenciala notranjih svetov v zunanjem svetu). Hitler je vedel - prav tako kot člani Thule in Vrila - da je božansko načelo vedno konstruktivno. Tehnologija, ki je zasnovana na eksploziji, in zatorej destruktivna, je v nasprotju z božanskimi načeli. Zato so hoteli ustvariti tehnologijo, ki bi bila osnovana na IMPLOZIJI. Schaubergerjeva teorija o oscilaciji (načelo alikvotnih tonov, monokord) uporablja znanje implozije. Preprosto: IMPLOZIJA namesto EKSPLOZIJE! Sledeč energijski poli monokorda in tehnologiji implozije dospemo do realnosti antimaterije in nepotrebnosti gravitacije.

Poleti leta 1922 je bil zgrajen prvi leteči stroj v obliki krožnika, katerega pogon je bil zasnovan na imploziji (»stroj za drugo stran«). Sestavljali so ga krožnik, ki je imel premer osmih metrov, nad njim drugi krožnik, premera šestih metrov in pol, ter pod njim krožnik premera sedmih metrov. Ti trije krožniki so imeli na sredini luknjo, premera meter in osemdeset centimetrov, kjer je bil nameščen pogon, visok dva metra in štirideset centimetrov. Na dnu je bilo osrednje telo v obliki stožca, kjer je bilo obešeno nihalo, ki je služilo za stabilnost. V aktivnem stanju sta se zgornji in spodnji krožnik vrtela v nasprotnih smereh in tako je nastalo elektromagnetno rotirajoče polje.

Sposobnosti tega prvega letečega krožnika niso znane. A z njim so eksperimentirali dve leti, preden so ga razstavili in najverjetneje shranili v augsburških delavnicah Messerschmida. V knjigah mnogih nemških industrijskih podjetij je mogoče najti vpise pod šifro »JFM« (Jenseitsflugmashine), ki prikazujejo plačila za financiranje tega dela. Gotovo je POGON VRIL (formalno imenovan Schumann SM-Levitator) nastal iz tega stroja.

Načeloma naj bi »leteči stroj za drugo stran« okoli sebe ustvaril izjemno močno polje, ki bi se raztezalo v njegovo okolico, in bi iz prostora, vključno s strojem, ustvarilo mikrokozmos, ki bi bil popolnoma neodvisen od zemeljskega prostora. Pri maksimalni moči bi bilo to polje neodvisno od vseh obkrožujočih vesoljskih sil - kot so gravitacija, elektromagnetizem, radiacija in materija vseh vrst - in bi zato lahko manevriral znotraj gravitacijskih ali katerikoli drugih polj po želji, sile pospeševanja ne bi bile potrebne ne zaznavne.

Junija 1934 so HITLER in drugi visoki predstavniki Thule in Vril združenja povabili VIKTORJA SCHAUBERGERJA medse, in od takrat je delal z njimi.

Po začetnem neuspehu je prvi tako imenovani nemški NLP zagledal luč sveta ob istem času, junija 1934. Pod vodstvom dr. W.O. Schumanna so prvi okrogli leteči stroj RFZ 1 (Rundflugzeug 1) razvili na tleh letalske tovarne Arado, v Brandenburgu. V svojem prvem in edinem poletu se je vzdignil navpično na približno 60 metrov in se tam nekaj minut nekako pozibaval. Nadzorni sistem Arudo 196 je bil popolnoma neuporaben. Pilot Lothar Waiz ga je nekako uspel spustili nazaj na zemljo, skočiti iz njega in pobegniti, preden se je začel obnašati kot vrtavka, se prevrniti in dobesedno razpasti na delce. To je bil konec RFZ 1, a začetek VRIL-ovih letečih strojev.

Pred koncem leta 1934 je bil nared RFZ-2, z Vrilovim pogonom in »krmilno enoto na impulz magnetnega polja«. Imel je premer petih metrov in naslednje letalske karakteristike: z naraščajočo hitrostjo so vidni obrisi postali nejasni, in ladja je bila vidna v barvah, ki so značilne za NLP-je: odvisno od nastavitve pogona je bila barva rdeča, oranžna, rumena, zelena, bela, modra ali škrlatna. Stroj je deloval - in bi moral leta 1941, med vojno za Britanijo doživeli izjemen uspeh, ko so ga uporabljali kot preko-atlantsko izvidniško ladjo, kajti za take polete so imeli nemški običajni lovci ME 109 premajhen domet.

Ob koncu leta 1941 so ga fotografirali nad južnim Atlantikom na poti do nemške križarke Atlantis, v vodah Antarktike. Niso pa ga mogli uporabljati v bojne namene. Impulzivno krmilo mu je dovoljevalo menjavo smeri le pod koti 90°, 45° ali 22.5°, kar predstavlja tudi natančno isti, desnokotni vzorec opažanja manevriranj današnjih NLP-jev.

< Prejšnja		Naslednja >