PROTOKOL 3

Danes vam lahko povem, da smo od svojih ciljev oddaljeni le še nekaj korakov. Prehoditi moramo le še kratko pot in celota se bo sestavila v krog simbolične kače. ki predstavlja naše ljudstvo. Ko se bo obroč zaprl, bodo vse evropske države vklenjene znotraj njegove krožnice. Današnje konstitucijske stopnice se bodo v kratkem zrušile, saj smo jih ustvarili s pomanjkanjem natančnega ravnovesja. Goyimi imajo vtis, da so dovolj trdne in pričakujejo, da se bo tehtnica umirila. Vendar so središčne točke - kralji na svojih prestolih - jetniki svojih predstavnikov, ki se obnašajo kot norci, zbegani od svoje moči, s katero ravnajo nenadzorovano in neodgovorno. Moč, ki jo imajo dolgujejo nasilju, ki je sestavni del delovanja kraljestev. Ker so odrezani od svojega ljudstva, ga kralji ne morejo več razumeti, zato krepijo obrambo pred iskalci moči. Med preudarno vladarsko močjo in slepo ljudsko silo smo ustvarili morje, zato sta obe izgubili svoj smisel, saj sta drug brez drugega, tako slepec kot njegova palica brez moči.

Da bi iskalce moči naščuvali k njeni zlorabi, smo vsaki sili našli njej nasprotno opozicijo in zlomili njihove liberalne težnje k neodvisnosti. Pomešali smo različne oblike podjetništva, oborožili različne skupine, za končni cilj vseh ambicij smo določili avtoriteto. Države smo spremenili v gladiatorske arene, v katerih se bojujejo zmedene množice ... Le še kratek čas je do tega, da bodo neredi in bankroti postali univerzalna stalnica ...

Zasedanja parlamentov in administrativnih uprav so neizčrpni čvekači spremenili v govorniška tekmovanja. Brezsramni novinarji in brezvestni pamfletisti postajajo izvršni uradniki. Zlorabe moči institucij bodo pripeljale do tega, da se bodo pobesnele množice uprle.

Težaško garanje vklene ljudi močnejše kot suženjstvo ali tlačanstvo; izpod suženjstva se človek tako ali drugače lahko osvobodi, iz revščine in pomanjkanja pa ni poti. V ustavo smo vključili pravice, ki se množicam zdijo bolj domišljijske kot resnične. Vse tako imenovane človeške pravice lahko obstajajo le kot ideja, ki pa v praktičnem življenju ne more biti realizirana. Kaj pomeni proletarcu, ki cele dneve gara in nima nič od življenja, če imajo govorniki pravico do čvekanja, če imajo novinarji pravico, da pišejo neumnosti. Proletariat nima od ustave nič drugega kot drobtinice, ki smo jim jih namenili v zameno za njihove volilne glasove, za naklonjenost tistemu, kar jim je ukazano, za služabniško naklonjenost našim agenturam, ki smo jih povzdignili na oblast ... Republikanske pravice revežem ne pomenijo nič več kot grenke ironije, saj zaradi nujnosti celodnevnega garanja zanje nimajo časa, po drugi strani pa nimajo zagotovljenega rednega zaslužka, ker so odvisni od stavk svojih sodelavcev ali od zaprtja delavnic, ki si ga lahko privoščijo njihovi gospodarji.

Narodi so pod našim vodstvom uničili aristokracijo, ki je predstavljala edino zaščito in skrbnico njihovega razvoja, ki je neločljivo povezan z dobrobitjo naroda. Narodi so padli v kremplje neusmiljenih finančnih podležev, ki so delavcev okoli vratu nadeli neusmiljene, krute jarme.

In tu se v vlogi rešiteljev pojavimo mi, ki delavcu predlagamo, naj se pridruži našim bojnim vrstam - socialistom, anarhistom, komunistom - ki jih vedno podpiramo v skladu s slogani naših socialnih prostozidarjev: o bratskosti, solidarnosti med vsemi ljudmi. Aristokracija, ki je hotela, da delavci delajo, je bila zainteresirana, da so bili dobro hranjeni, zdravi in močni. Naš interes pa je povsem nasproten - iztrebljanje GOYIMOV. Naša moč leži v razmerah kroničnega pomanjkanja hrane in fizične oslabelosti delavca, saj s tem postane suženj naše volje, brez moči in energije, da bi se ji postavil po robu. Lakota ustvarja moč kapitala, ki delavcem vlada bolj zanesljivo kot moč, ki so jo aristokraciji podeljevale legalne avtoritete kraljev.

Sodrgo bomo usmerjali z revščino, zavistjo in sovraštvom. In s pomočjo njihovih rok bomo iztrebili vse, ki nas na naši poti ovirajo.

Goyimi so pozabili, kako se razmišlja, razen v primeru, če jih k temu vzpodbudijo sugestije naših strokovnjakov. Zato ne razumejo nujnosti, ki bo pripeljala do našega prevzema oblasti. Glavni cilj osnovnih šol je poučevanje preprostostega, resničnega znanja, osnove vseh znanj - znanje o strukturi človeškega življenja, o družbenem obstoju, ki zahteva delitev na delavce in, posledično, obstoj razredov in različnih položajev. Vsi morajo doumeti, da zaradi razlik v objektih človeške dejavnosti ne more biti nobene enakosti, da tisti, ki s svojimi dejanji kakorkoli kompromitira celoten razred, pred zakonom ne more biti enako kriv kot tisti, ki ne prizadene nič drugega kot lastne časti. Resnično znanje o družbeni strukturi, s katero goyimov ne seznanjamo, bo ljudem pokazalo, da morajo položaji in delo ostati znotraj določenega kroga, in da ni nikakršne potrebe, da se v družbi pojavlja človeško trpljenje, kot to omogoča izobraževanje, ki se ne sklada z delom, za katerega je posameznik poklican. Po natančnem proučevanju tega znanja se bo ljudstvo prostovoljno uklonilo avtoriteti in sprejelo položaj, ki jim gre. Pri današnji stopnji znanja in smernicam, ki smo jih namenili razvoju, se bo v ljudeh, ki slepo zaupajo tiskanim besedam, razbohotilo sovraštvo - slepo sovraštvo do vsega, kar vidijo kot sebi nadrejeno, saj ne doumejo pravega pomena razredov in različnosti položajev.

Sovraštvo bo še nadalje naraslo zaradi učinkov ekonomske krize, ki bo zaustavila trgovanje na borzah in delo v industriji. S skrivnim delovanjem, z zlatom, ki ga imamo, bomo ustvarili univerzalno ekonomsko krizo, s katero bomo v vseh evropskih državah pognali na cesto množice delavcev. Te množice bodo z užitkom prelivale kri tistih, ki so jim v svoji nevednosti zavidali že rojstva naprej.

"Naši" bodo ostali na varnem, ker bomo vedeli kaj in kdaj se bo zgodilo, in zato poskrbeli za lastno varnost.

Prikazali smo, kako bo napredek goyime pripeljal do vladavine razuma. In naš despotizem bo natanko to: kajti s preudarnim kaznovanjem bomo znali umiriti nemire, iz institucij pa izgnati liberalizem.

Ko bo ljudstvo spoznalo, da se je v imenu svobode uklonilo najrazličnejšim koncesijam in prizanesljivostim, bo menilo, da je postalo suveren gospod in bo odvihralo po poti moči, a se bo seveda, kot vsak slepec, začelo spotikati, in zato hitelo iskati vodnika, saj ne bo več imelo dovolj razuma, ki bi ga pripeljal v prejšnje stanje: tako bo želelo pomoč od nas. Spomnite se le Francoske revolucije, ki smo ji nadali naziv Velika. Skrivnosti njenega poteka so nam dobro znane, saj je bila v celoti delo naših rok.

Od takrat vodimo ljudstva od razočaranja do razočaranja, in končno se bodo odvrnili tudi od nas, ter se priklonili kralju - despotu sionske krvi, ki ga pripravljamo za ta trenutek.

Kot mednarodna sila smo danes nepremagljivi, kajti če nas bi kdo napadel, vedno nam bodo na pomoč priskočili drugi. Le skrajna pokvarjenost goyimov, ki klečeplazijo pred silo, naša neusmiljenost do šibkih, strogost do napak in popustljivost do zločinov, zavračanje svobodnega družbenega sistema - omogočajo našo neodvisnost. Goyimi pa potrpežljivo trpijo pod diktatorji in prenašajo zlorabe, zaradi katerih bi moralo na morišče na desetine kraljev.

Kako lahko pojasnimo ta fenomen, te nelogičnosti, ki se jim uklanjajo ljudske množice?

Odgovor najdemo v dejstvu, da diktatorji s pomočjo svojih agentov prepričujejo ljudi, da s temi zlorabami koristijo najvišjim ciljem države - da varujejo dobrobit ljudi, bratstvo med narodi, njihovo medsebojno solidarnost in enakost pravic. Seveda jim ne povedo, da mora biti ta enotnost dosežena le pod vladavino našega vladarja.

In tako ljudstvo obsoja tiste, ki mu služijo, oprošča krivde tistim, ki so krivi, in je čedalje bolj prepričano v to, da jim mora pustiti, da počne, kar se jim zahoče. S tem ljudstvo uničuje vsakršno ravnovesje in omogoča ustvarjanje neredov.

Beseda svoboda je za ljudi tako zelo vabljiva, da so se v njenem imenu pripravljeni boriti za vsakršno farso, proti vsaki obliki oblasti, celo prot Bogu in zakonom narave. Zato bomo, ko bo prišlo naše kraljestvo, besedo svoboda izbrisali iz slovarjev življenja. Uporabljali bomo zgolj princip surove sile, ki množice spreminja v krvi željne zveri.

Te živali pa potem spet zaspijo vsakokrat, ko se do sitega nalokajo krvi in takrat jih je z lahkoto mogoče zopet vkleniti v verige. Če pa ne dobijo svojega odmerka krvi, bodo nadaljevali z bojem.

PROTOKOL 4

Vsaka republika gre skozi različna stanja. Prvo obdobje zaznamuje noro divjanje slepih množic. Sledi obdobje demagogije, iz katere se rodi anarhija, to pa brezpogojno vodi v despotizem - ta ni več legalen in odkrit, torej zaupanja vreden despotizem, temveč neviden in skrit, pod taktirko te ali one skrivne organizacije, ki, preko najrazličnejših agentov, deluje izza kulis.

Kdo lahko premaga nevidno silo? Nežidovsko prostozidarstvo deluje kot filter za naš načrt, njegov obstoj ostaja za ljudske množice skrivnost. A celo svoboda je lahko nenevarna in dobi svoj položaj v državni ekonomiji, če temelji na ljubezni do boga. na bratstvu med ljudmi, a brez ideje o enakosti, ki je v nesoglasju z zakonom kreacije, ki pogojuje podrejenost. Takšna vera omogoča vladavino duhovništva. Ljudje bi zadovoljno in ponižno sledili vodeči roko dušnih pastirjev, božjih predstavnikov na zemlji. Zaradi tega moramo nujno spodkopali vsako vero, izgnali iz goyimov vsakršno idejo boga in duha in na njuno mesto ustoličiti matematično natančne izračune in materialne potrebe.

Goyima je treba usmeriti k industriji in trgovini. Tako se bodo narodi izgubili v neprestanem pehanju za dobička in v tej tekmi za dobrinami prezrli skupnega sovražnika. A ponovno: da svoboda ne bi za vselej razkrojila in uničila goyimskih skupnosti, moramo industrijo zasnovati na špekulacijah. Tako bodo vsi njeni izdelki prišli v naše roke.

Okrepljen boj za nadvlado in ekonomski šoki bodo ustvarili - so že ustvarili - razočarane, hladne in brezsrčne skupnosti. Te bodo gojile močan odpor do visoke politike in do religije. Njihov edini vodič je dobiček, ki ga bodo povzdignili v kult. Usodna ura pa bo napočila, ko bo nižji razred  goyimov, ne zaradi kakršnihkoli svetlih vzgibov, temveč zgolj iz sovraštva do privilegirancev, sledil našemu vodstvu proti našim tekmecem, goyimskim intelektualcem.

PROTOKOL 5

Kakšna oblika administrativnega vladanja lahko obstaja v skupnosti, v kateri se je korupcija zalezla že v vse pore njenega delovanja, kjer je pot do bogastva možna le s podlimi ukanami, kjer vlada razpuščenost, kjer je potrebno vzdrževati moralo s kaznimi in ostrimi zakoni, in ne z prostovoljno sprejetimi načeli: kjer so vero in domovino izbrisala kozmopolitanska prepričanja? Je v teh skupnostih mogoča še kakšna druga oblika vladanja razen despotizma? Okrepili bomo centralizem, s čimer bomo nadzirali moč skupnosti. Z zakoni bomo regulirali dejanja političnega življenja. Ti zakoni bodo sčasoma ukinili vsakršno popustljivost in svoboščine, oblikovalo se bo kraljestvo veličastnih razmer, ki bo sposobno uničiti kateregakoli goyima, ki bi se uprl z dejanjem ali z besedo.

Morda menite, da despotizem o katerem govorim, pri današnji stopnji napredka ni mogoč, a dokazal vam bom, da temu ni tako.

V časih, ko so ljudje v kralju videli čisto manifestacijo božje volje, so se njegovi despotski moči pokorili brez vprašanj: vendar so od dne, ko smo jim pokazali možnost lastnih svoboščin, na lastnike prestolov začeli gledati kot na navadne smrtnike. Ko smo jih nadalje oropali tudi vere v boga, je na ulice prihrumela mogočna moč, ki smo jo zajeli.

Še več, umetnost usmerjanja množic in posameznikov z manipulacijo razumskih teorij in besedičenjem, z splošno ureditvijo življenja in raznimi vrstami izgovorov, ki jih goyim v resnici ne razume, je plod strokovnjakov naših administrativnih možganov. Vzgojeni ob analizah, opazovanjih, preračunavanju - v tovrstnih spretnostih nimamo tekmeca, kakor tudi ne pri načrtovanju političnih akcij in solidarnosti. V tem pogledu bi se z nami lahko primerjali le jezuiti, a nam jih je v očeh nekritične množice uspelo diskreditirati. Svetu je najbrž vseeno, kdo je njegov suvereni vladar: ali je to katoliška glava ali pa tiran sionske krvi! Vendar pa je za nas, izbrano ljudstvo, to dejstvo seveda bistvenega pomena.

Začasno bi najbrž lahko uspešno delovali s koalicijo vseh GOYIMOV; vendar nas pred to nevarnostjo ščitijo najglobje ukoreninjeni nesporazumi med njihovimi skupinami. Z verskimi in rasnimi sovraštvi, ki smo jih v zadnjih dvajsetih stoletjih razvili do veličastnih razsežnosti, smo naščuvali narod proti narodu, človeka proti človeku. Zato ni države na svetu, ki bi v primeru vojne dobila podporo vseh. Premočni smo - in naši moči ni konca. Narodi se ne morejo dogovorili o ničemer, ne da bi pri tem skrivoma sodelovali tudi mi.

Per me regens regnat - kralj vlada preko mene. Preroki pa so povedali, da smo izbrani od boga samega, da vladamo zemlji. Bog nam je priskrbel genialnost, s katero smo lahko kos svoji nalogi. Če bi nasprotni tabor imel genija, ki bi se boril proti nam, bi bil to le zelenec, ki ne bi predstavljal resnega nasprotnika. Mehanizem držav poganja stroj, ki je v naših rokah, in ta stroj državne mašinerije je zlato. Politična ekonomija, ki so si jo kot znanost izmislili naši učeni starešine, je kapital povzdigovala v kraljevske višave.

Če naj kapital neovirano sodeluje, mora imeti proste roke za ustvarjanje industrijskega in trgovinskega monopola: to že na vseh koncih sveta izvaja naša nevidna roka. Ta svoboda bo dala industrialcem politično moč, kar bo pripomoglo k zasužnjenju ljudi. Danes je bolj pomembno, da ljudi razorožimo, kot pa da jih vodimo v vojne; bolj pomembno je, da razplamtele strasti izkoristimo zase, kot pa da jih gasimo; bolj pomembno je, da sledimo idejam drugih in jih razlagamo tako, kot nam ustreza, kot pa da jih izkoreninimo. Temeljni princip našega vodenja je:  oslabiti ljudski intelekt z neprestanim kritiziranjem: ga voditi v smeri, ki onemogočajo resno razmišljanje, ki bi lahko povzročilo odpor: usmerjati sile v navidezne boje praznih besedičenj.

Ljudje so od nekdaj sprejemali zahteve po dejanjih, saj so zadovoljni s predstavo in le redko preverjajo vsebino, če le obljubam sledi tudi dejanje. Zato bomo ustanovili institucije, ki bodo skrbele za pompozno propagando, s tem ustvarjale vtis o svoji težnji k napredku.

Prevzeti moramo liberalno fizionomijo v vseh usmeritvah, tej fizionomiji pa bomo podelili glas govorcev, ki bodo neprenehoma govorili, kar bo pripeljalo poslušalce do tega, da bodo izgubljali živce do govorništva čutili le še gnus.

Da bi javno mnenje prišlo v naše roke, ga moramo zasuti z neskončnim številom nasprotujočih si mnenj, dokler ne bodo goyimi v tej poplavi nesmisla izgubili glave in ugotovili, da je še najbolje, če o politiki nimajo nikakršnega mnenja, ki tako ali tako ni namenjena temu, da bi jo ljudje razumeli, saj jo že razumejo tisti, ki jih vodijo. To je prva skrivnost.