Stik z islamom je prinesel nove vzgibe. Ko so se Templjarji med bojnim pohodom približevali Damasku, so se dokopali do nekaterih pisem Alija Ibn Abu Thaliba (imam Ali). Ali v njih piše o tem, kako so nedavno spreminjali Koran, kar je povezoval tudi s spreminjanji Kristusovega evangelija. Njegove ugotovitve so posredovali v Provanso, kjer se je ponovno prebudila stara misel o iskanju resnice o Kristusu.

Dogodki so se nato vrstili s precejšnjo naglico: dokumente so predali provansalski komandi, ki je najverjetneje izvirala iz katarskih krogov. Tako ni prav nič nenavadno, da se poznejši Templjarji niso hoteli udeležiti križarske vojne proti Katarom. Pokazalo se je, da bil je dokument originalni Janezov evangelij, ki ga je leta 94 po Kristusu napisal heretik Marzion. V prilogi je bilo pismo, ki je vsebovalo kratek Mazionov življenjepis. Na tem mestu moramo omeniti, da je Marzionu med letoma 90 in 130 uspelo ustanoviti pomembno krščansko gibanje, ki pa je, potem ko so ga umorili, začelo izginjati. Marzion, ki je srečal apostola Janeza, je učil, da je Jezus Kristus inkarnacija Boga, da oče-bog Jahveh ne obstaja, temveč je hebrejski bog sam Satan. Nadalje je učil, da je Jezus ljudem obljubljal samozdravljenje, za kar je bila potreben pristanek in dobra volja posameznika, ne pa templji in cerkvena organizacija.

Takrat so ustvarili Red znotraj Reda, skupino pravih, zapriseženih marzionistov. V tej skupini znotraj Reda Templjarjev so bili predvsem Provansalci in Nemci. Večina Vitezov Templjarjev ni vedela, zakaj so spremenili templjarski križ iz preprostega enakokrakega v Viteški Križ. V začetku ni bilo Viteškega Križa, kot ga poznamo danes. Templjarji so na svojih belih haljah nosili preprost rdeči križ. Šele zaradi vpliva marzionistov se je pojavil marzionitski križa – križ, iz trnja - simbol Templjarjev!

V zgodnjih krščanskih časih je bil trnov križ simbol marzionistov - heretični križ. Govori se, da je evangelist Janez naredil takšen križ za sveto mati Marijo. Marzion si je izbral rdeč trnov križ za simbol čistega krščanstva. Za iniciiranca je Viteški Križ torej simbol Marziona. V zadnjem času se je v templjarski ezoterični znano pojavil dvojni trnov križ.

Istočasno se je pojavil templjarski bojni klic Vive Dieti Saint Amour! (živel bog svete ljubezni), ki je ponazarjal naklonjenost Kristusovemu nauku in odvrnitev od podobe boga maščevanju iz stare zaveze.

Večina ljudi, tako tistih v,  kot tistih izven Reda, seveda ni imela privilegijev, ki bi jim omogočili, da bi vse to vedeli. Še vedno ni napočil ustrezen trenutek, še vedno so čakali na neovrgljive dokaze, ki bi jih odkrili v dokumentih iz časa zgodnjega krščanstva. In te dokumente so tudi našli, a je bilo njihovo iskanje preveč zapleteno, da bi ga podrobneje opisoval. Naj zadostuje podatek, da sta v razvalinah Kartagine dva Templjarja našla zelo staro makronitsko skrivališče. Tam nista bila po naključju, sledila sta potem po katerih je hodil Marzion, in so pogosto šle skozi Kartagino. Našla sta več kot le dele originalnih Janezovih in Matevževih rokopisov, pa tudi rokopis (verjetno Marzionov), ki je vseboval grški prevod. In v tem rokopisu, v Ilu Aschera, so prepoznali resnične temelje Kristusovega učenja.

Glede Templjarskega razodetja iz leta 1236 pa je vredno omeniti, da oznanja boljše čase polnočni deželi (Nemčiji), ki naj bi dobila bodoče voditelje iz vrst vitezov Templjarjev. Dvema vitezoma se je v Kartagini prikazal ženski lik in jima predal natanko takšno sporočilo. Zaradi te vizije so kot severno glavno mesto Nove Babilonije ustanovili Berlin-Tempelhof (tempeljsko dvorišče).

Kakšno vero, kakšno stanje duha in kakšen svetovni nazor so v bistvu predstavljali Templjarji?

Srednjeveški vzhod je bil osnovan na treh temeljih: židovsko-krščanski religiji, finančno-tržni ekonomiji, ki je, po stari zavezi, dovoljevala odstotkovni zaslužek, in na načelu absolutistične vladavine. Templjarji so stremeli k temu, da bi, ko bi napočil ustrezni trenutek, te temelje porušili. Židovsko-krščansko cerkev so hoteli nadomestiti z zgodnjekrščansko vero, kar pomeni izključitev celotne Stare zaveze, revolucionarno spremembo finančnega in ekonomskega sistema (vključno s prepovedjo prej omenjenih odstotkov), abolicijo absolutističnih monarhij in osnovanje aristokratsko - republikanskega sistema. Tega pa vladajoče sile seveda niso smele dopustiti, in so Templjarje uničile.

Po padcu Jeruzalema, ki je pomenil končno zmago Muslimanov, so vitezi Reda Svetega Janeza zbežali iz svete dežele in se razpršili po mediteranskih otokih. Imena otokov so uporabljali v svojih nazivih. Tako so se najprej imenovali RODOŠKI VITEZI in potem MALTEŠKI VITEZI. Dokler jih ni Napoleon leta 1789 premagal, so bili močna vojaška in pomorska sila v Sredozemlju. Leta 1834 so svoj sedež prenesli v Rim in danes jih poznamo kot VLADARSKI IN VOJAŠKI MALTEŠKI RED (Malteški Križ). Njihovi člani so bili tudi pokojni William Casey (nekdanji šef CIA. 1981 - 1987). Alexander Haig (nekdanji ameriški državni sekretar). Lee Iacocca (predsednik korporacije Chrysler), James Buckley (Radio Free Europe), John McCone (šef CIA v času Kennedyja). Alexandre de Marenches (vodja francoske tajne službe) in Valerie Giscard d'Estaing (nekdanji predsednik Francije).

Ker jim ni uspelo rešiti svete dežele, so Templjarji preživljali težke čase. Leta 1307 jih je na namig Filipa IV. (Lepotca - Le Bel) preganjal Vatikan. Ker jim je Filip že od nekdaj zavidal njihovo moč in privilegije, so jih obtožili, da opravljajo satanistične obrede. Zato so Templjarji pobegnili iz Francije in si poiskali zatočišča v varnejših državah, kot so bile Portugalska, Anglija in Škotska, kjer Vatikan ni imel tolikšnega vpliva. Nekateri so se tam pridružili že obstoječim prostozidarskim ložam in se v okrilju novih identitet posvetili protestantski revoluciji, da bi se tako maščevali katoliški Cerkvi.

Druga skupina Templjarjev se je nastanila na Portugalskem. Tam so se spremenili v Kristusove Viteze, in papež Klemen V. jih je pozneje rehabilitiral. Ponovno so si pridobili precej vpliva.

18. marca 1314 so na ukaz Filipa IV. pred Notredamsko katedralo v Parizu sežgali na grmadi velikega mojstra JACQUESA DE MOLAYA.

V času križarskih vojn sta obstajali še dve močni instituciji: FRANČIŠKANI in DOMINIKANCI. FRANČIŠKANI so od egiptovske bratovščine El Amarna prevzeli kuto z vrvjo in kapuco, njihove dejavnosti so bile dokaj humane. DOMINIKANCI pa so bili orodje v rokah morda najbolj krute institucije, kar jih je ustvarilo človeštvo: katoliške inkvizicije.