Sovjetska zveza in komunizem sta opravila svojo nalogo strašila, zato ni bila več potrebna. Z ruskim sovražnikom so bile zahodne države prisiljene v zavezništva, ki so postavila zakone ZN in NATO iznad državnih zakonov. Vse je teklo gladko. Napočil je trenutek, da se ZDA in SZ združila tudi uradno, čeprav pri proizvajanju kapitala in orožja nista bili nikoli zares ločeni.

U.S. - S.U. (ZDA - SZ): opazite podobnost? Naključje? Morda je naključje tudi to, da tako SZ kot ZDA uporabljata pentagram ne le na vsakem kosu svojega orožja, tanku in letalu, temveč tudi kot državni simbol (rdeča zvezda, pentagon); iluiminatsko vsevidno oko, ki krasi veliki pečat ZDA je prav tako v središču simbola marksističnega režima.

Ponovno je nastopil trenutek, da na sceno zakoraka Velikega brat. Konec koncev so svetovno vojsko zasnovali prav ZN.

Padec naftnih cen leta 1986 je sovjetsko plansko ekonomijo zelo močno prizadelo. Od sedemdesetih let naprej je bil izvoz nafte za Kremlin pomemben vir deviz. Zaslužki so začeli padati prav takrat, ko je Gorbačov s svojimi reformami obljubil več, kot je mogel izpolniti. Gospodarski kaos do katerega je prišlo, je bil eden od razlogov, zakaj se je Moskva odrekla povezavam z vzhodno evropskimi satelitskimi državami. Mnogi Sovjeti so računali na ponovno združeno Nemčijo kot idealnega partnerja za izgradnjo ruske ekonomije.

Novembra 1989 so Sovjeti potegnili preprogo izpod nog Vzhodne Nemčije. Pod pritiskom beguncev, ki so bežali preko Madžarske, in svobodnih gibanj na ulicah Vzhodne Nemčije, je stara NDR razpadla v nekaj tednih. Medtem ko so na zunaj proslavljali dramatičen konec komunistične tiranije, so Iluminati resno dvomili o uspehu ljudske revolucije v vzhodni Evropi. Prav tako jih je vznemirjala alternativa gospodarstvu ZDA, ki se je razvijala v Nemčiji. Zato so anglo-ameriške medije okužili z besedo četrti rajh.

Politični strategi v Londonu in Washingtonu so uvideli dolgoročne učinke nemške unije in obnovljene, močne in končno neodvisne Nemčije vse preveč jasno. Prav tako so se zavedali, da bi projekt Nemčija lahko bil uspešen - v nasprotju z voljo Iluminatov - kar bi povzdignilo in potegnilo za sabo tudi druge države.

Poleti 1990 je vlada Thatcherjeve - po londonskih virih - precej okrepila delovanje britanske tajne služne v Nemčiji in ustanovila novi tajni oddelek. Busheva administracija je prav tako storila več korakov, ki naj bi povečali vpliv na nemško politiko. Neodvisni in pozitivni razvoj ni del načrta Iluminatov.

30. novembra 1989 so na Alfreda Herrhausna, predsednika Deutsche Bank in člana skupine Bilderberger, izvršili atentat (ne Rdeča brigada, RAF - Role Armee Fraktion!). Herrhausen je bil pomemben Kohlov svetovalec. Nekaj dni prej je v intervjuju za Wall Strett Journal govoril o svojih načrtih za obnovo Vzhodne Nemčije. V enem desetletju na bi postala najnaprednejša evropska industrijska država. Prav tako je govoril o programu pomoči za države tretjega sveta. Očitno je bil Herrhausen proti sistemu »establišmenta«, kar je jasno izrazil na konferenci BILDERBERGERJEV leta 1988 in na srečanju Ameriške trgovske zbornice, prav tako leta 1988. Nedolgo zatem so ustrelili tudi vodjo Treuhanda, Detleva Rowedderja. Poskus atentata na Wolfganga Schäubla ni uspel. Vsi napadi so bili povezani z obnovitvenimi težnjami v Vzhodni Nemčiji.

Da je krivdo za umor Herrhausna moral prevzeti fantom Rdeče brigade, je spominja na slabo šalo. Herrhausen je bil ena najbolj izpostavljenih oseb v Nemčiji, zato so zanj veljali posebni varnostne ukrepi. Varoval ga je varnostni oddelek Deutsche Bank, policija je bila odgovorna za nadzor področja, kjer je živel, in je za nadziranje predela, kjer je živel, uporabljala posebej izurjene in opremljene premične enote plačancev (MEK). Kljub temu so atentatorji uspeli izkopati luknjo v ulici Bad Homburg, položiti žice in zgladiti cesto, ne da bi to kdorkoli opazil. Vodja zveznih tožilcev, VON STAHL. je članom Bundestaga povedal, da so načrt pripravili teden dni vnaprej, ko so atentatorji že namestili skoraj vse sestavne dele bombe.

Na dan napada so atentatorji namestili fotoelektrično zaporo, bombo pa namestili na kolo, mimo katerega je moralo peljati Herrhausnovo vozilo. Vse te priprave so opravili na lokaciji, ki jo je nadzirala policija, le pol ure pred dogodkom, ne da bi kdorkoli opazil kaj nenavadnega.

Hišnik v bližini je opazil - približno pol ure pred napadom -nekaj mladih mož, ki so se vedli sumljivo. Še več, Herrhausnov avto je moral zapeljati prvi mimo fotoelektrične zapreke, sicer bi razneslo drug avto.

Nekdanji predsednik Bundesverfassungsschutz (nemška tajna služba). DR. RICHARD MEIER je teden dni po napadu razkril nemškemu parlamentu, da so avto, ki običajno vozi na čelu Herrhausnove povorke treh vozil, odpoklicali. (Je telefoniral kdo od RAF in dejal, da prvi avto ovira atentat?)

Druga posebnost, ki so se je domislili atentatorji in kaže na dokajšnje izkušnje pri ravnanju z vojaškim eksplozivom, je dejstvo, da je bila bomba izdelana kot votli naboj. To je povzročilo, da je udarni val deloval v določeni smeri, udarna sila se ni enakomerno porazdelila po okolici. Izgradnja bombe, pa tudi poznavanje šibkih točk oboroženega mercedesa z odpirajočimi se stranskimi okni, za katere je vedel le ozek krog varnostnih strokovnjakov, ki so poznali ustrezne testne rezultate: za vse to nikakor ne morejo biti krivi teroristi RAF ali katerikoli drugi začetniki.

Varnostna služba na mestu napada ni mogla odkriti nikakršnih koristnih sledi, ki bi lahko kazale na določeno kriminalno skupino. Našli so le košček papirja s petokrako zvezdo, sliko avtomatske puške Heckler & Kohl ter na njej odtisnjeno besedo RAF in Kommando Wo1fgang Beer, ki ne pove ničesar. Kot tudi pri vseh drugih napadih, ki naj bi jih od aretacije tako imenovane druge generacije RAF, zbrane okoli Cristiana Klara, in zdaj že dobro znano izginotje dela teroristov v bivši NDR po letu 1984, ni obstajal in ne obstaja en sam dokaz o dejanskem obstoju levičarske skupine, ki bi jo lahko legitimno poimenovali RAF.

Ni prstnih odtisov, ostankov sline na cigaretnih ogorkih, las ali kakršnakoli druga uporabna sled, ki bi vodila do kriminalcev, ki zdaj že devet let bombardirajo, streljajo in so v zadnjem času celo zelo strokovno razstrelili zapor. Pismo, ki prevzema odgovornost za Herrhausnov primer, je bilo tako ničevo, da se je bivši notranji minister SCHÄUBLE zgražal, da je vsebina pisma v nenavadnem nasprotju z resnostjo in tehnično popolnostjo atentata. Navkljub brezupnemu pomanjkanju dokazov ali vsaj namigov in sledi o teroristični organizaciji RAF, se nemška varnostna služba še vedno oklepa teorije o tem, da je za zločine kriva RAF.

1. julija 1992 so avtorji nemške TV oddaje Brennpunkt (Žarišče) z naslovom Konec legende o RAF predstavili rezultate svoje raziskave. Povedali so, da je tako imenovana tretja generacija RAF, ki so jo uradno obdolžili za napade, le mit, ki ne obstaja. Avtorji Brennpunkta, Wolfgang Landgraeber, Ekkhard Sieker in Gerhard Winewski so svojo tezo podrobno razdelali v knjigi o Fantomu RAFA (Knaur Verlag). Njihovi glavni argumenti so:

TV ekipa je prišla do sklepa, da je tretja generacija RAF umetni fantom za zavajanje prebivalstva. Nadalje obstaja sum, da so politične sile Zvezne republike Nemčije ne le dopuščale, temveč tudi odkrito podpirale izginotje večjega števila pripadnikov RAF v bivši NDR v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih.

Verjetno  niso  le zavezniške tajne  službe, temveč  tudi  nemške oblasti vedele, da so nekdanji člani RAF izginili v podzemlju nekdanje NDR. Vendar so javnost pustili v prepričanju, da so ti ljudje, za katerimi so še vedno razpisane tiralice, odgovorni za napade v osemdesetih letih. Zadnji napad, za katerega je prevzela odgovornost tako imenovana RAF, je bila detonacija zaporniškega poslopja v Weiterstadtu; vse je bilo kot običajno: le sporočilo z znakom RAF in imenom poveljnika, sicer pa nikakršne sledi, brez vsakršne napake, brez prič.

Italijanski novinar Cipriani je intervjuiral bivšega polkovnika ameriških zračnih sil Fletcherja Proutyja, ki je dejal, da je vzrok za Herrhausnov atentan skrit v prvih enajstih straneh govora, ki naj bi ga imel Herrhausen v ZDA, štiri dni po tistem, ko so ga umorili. Vseboval je Herrhausnovo vizijo novega ovrednotenja odnosa med vzhodno in zahodno Evropo.

Polkovnik Prouty je še povedal, da so bili Alfred Herrhausen, John F. Kennedy, Aldo Moro, Enrico Mattei in Olof Palme vsi umorjeni iz istega razloga - ker niso sprejeli, da bi svet upravljalo gospostvo z Jalte. V vsakem primeru je šlo za dejanje ozke elite, ki se ji je zdelo, da je njihova vizija o pax mundiale (svetovnem miru) ogrožena.

Strateško daljnoviden Alfred Herrhausen se je trudil, da bi državam v razvoju odložili plačilo dolga, še posebej v kriznem letu 1987. Toda v očeh njegovih sovražnikov so bili njegovi predlogi popolnoma nesprejemljivi, ker se je zdaj poleg odloga zavzemal še za načrt gospodarskega razvoja za vzhodno Evropo. Herrhausen je govoril o razvoju poljskih bank, ki naj bi sledil modelu »kreditne banke za obnovo«. S tem je Herrhausen nasprotoval - ne le v očeh polkovnika Proutyja - nenapisanim zakonom londonskih in newyorških monetarnih sil in se zato ujel v teroristično mrežo svojih sovražnikov.

V trenutku propada komunističnega sistema na vzhodu, kanclerju Kohlu ni uspelo pokreniti globalne spremembe v smeri resničnega obnovitvenega načrta za vzhod. To bi neizogibno vodilo do prekinitve odnosov s prevladujočimi finančnimi krogi doma in v tujini, in bi v temeljih vplivalo na tradicionalne strukture moči starih zmagovalnih sil. Po Der Spieglu, je kancler Kohl po umoru Herrhausna izjavil, da je izgubil tesnega, strateško razmišljujočega svetovalca, in da zdaj večji del Nemčije preplavlja ozek, omejeni duh.

Po tem tragičnem dogodku si Kohl javnosti ni upal razkrinkati pravih razlogov za zločin, in motivirati policijo ter preiskovalce, da bi prijeli resnične morilce iz ozadja, in bi se razkrili njihovi motivi. Namesto tega so javnosti servirali nekakšno zgodbo o »tretji generaciji RAF«, in jo delno podkrepili z lažnim pričevanjem.

Nekaj let po atentatu Herrhausna je praznina, ki jo je pustil za sabo očitna. Podjetniki in vodilni ljudje v gospodarstvu in znanosti to priznavajo, in čeprav je bilo jasno, da je za evropski razvoj potreben LAROUCHEOV razvojni načrt v »produktivnem trikotniku« Pariz-Berlin-Dunaj, z obsežnimi infrastrukturnimi ukrepi na področjih energije, prometa in oskrbe z vodo, po uboju Herrhausna, ni nihče tvegal lastne glave za zagovarjanje programov, ki so v nasprotju s prevladujočo ideologijo monetarnih sil.

Umora Herrhausna in Rohwedderja sta dala tovrstnim političnim težnjam v Nemčiji zagon, ki pomeni gospodarski »bankrot«, po vzoru najslabše doktrine o svobodnem trgu. Potem, ko so stavke po šestdesetih letih ponovno udarile Nemčijo, nekateri začenjajo dojemati obseg in uničujoče učinke politike gospodarskega propada.

Izbruhi nasilja, usmerjeni posebej proti tujcem, a tudi proti invalidom in brezdomcem, ki so leta 1992 povzročili smrt sedemnajstih ljudi, od katerih je bilo sedem tujcev, v očeh tiska, ki je še malo pred tem svaril pred nevarnostjo četrtega rojha, to predstavlja potrditev njihove teze o razmahu neonacizma.

Zvezna vlada je poskušala to popačeno sliko popraviti z drugačnimi poročili. Od jeseni 1992 je več kot tri milijone Nemcev in tujcev šlo na ulice in s prižganimi svečami demonstriralo za solidarnost pred ksenofobijo.

Kdo so krivci? Več kot 70 odstotkov obdolženih je starih manj kot dvajset let. Zrasli so na zahodu, v času po reformi Willyja Brandta, s starši, ki so tudi sami še vedno čutili posledice naukov Frankfurter Schule, radia in televizije. Največ zločinov, upoštevajoč desne ekstremiste, je bilo storjenih v severni Ren-Vestfaliji, pokrajini z največ prebivalstva (500), sledi Baden-Württemberg (250) in Brandenburg (229).

Popačena slika, ki so jo propagandno širili doma in po svetu kaže na geopolitične težnje (slabitev obnovitvenih teženj proti vzhodu) kot tudi čisto hinavstvo.

S pomočjo uradnih dokumentov in intervjuji z vodilnimi ameriškimi neonacisti ter člani KKK, je mogoče razbrati, da je bila Nemčija dolga leta, pravzaprav od sedemdesetih let naprej, nadvse delovno prizorišče teh rasistov in skinhead-ov iz Amerike. Šokantno je, da aktivnosti NSDAP/AO (nemška neosocialistična delavska stranka/ zunanja in planska organizacija) Američana GARYJA REXA LAUCKA in njegovih starih nemških prijateljev - MICHAEL KÜHNEN, ki je umrl zaradi aidsa, je bil tesen strankarski sodelavec Laucka - lahko do današnjega dne segajo čez ocean, ne da bi jih pri tem ovirale ameriške oblasti, carinske ali mejne kontrole, kljub temu, da prihaja na dan čedalje več pokazateljev, ki kažejo, da pri organiziranju  nasilnih neonacističnih prizorov v Nemčiji in ZDA nekdo skrivoma pomaga.

Ta in njegov dopolnjujoči del, ANTIFA - Potential der Autonomen /Možnost avtonomije/), so orodja za strategijo vzpostavljanja napetosti proti nemškemu notranjemu in zunanjemu miru. VVN (Vereinigung der Verfolgten des Naziregimes - Zveza obsojenih od nacističnega režima), ki jo neposredno financira Stasi in nekdanja NDR, sodeluje z BdA (Bund der Antifaschisten - Zveza antifašistov) in se postavlja na čelo antifašističnega boja.

Kot lahko vidite, Iluminati v najboljšem Machiavellijevem slogu ponovno financirajo obe strani, in imajo s tem obe pod nadzorom. Na eni strani povezava vodi od Škotskega reda prostozidarjev (Mossad, KKK, B'nai B'rith, Anti obrekovalna zveza (ADL), NSDAP(AO), do nemške neonacistične in skinhead scene, na drugi strani pa je Stasijeva mreža pod kontrolo komunističnega režima, ki se razteza na Antifo in levo ekstremistično sceno.

GESINNUNGGEMEINSCHAFT DER NEUEN FRONT (GdnF - Interesna skupina nove fronte), ki jo je leta 1977 ustanovil Kühnen, je s svojimi 400 čudaškimi člani ena najpomembnejših skupin posebnežev, ki je tesno povezana z NSDAO/AO. Velik del propagandnega materiala FAP (Freie Deutsche Arbeiterpartie Svobodna nemška delavska stranka), ki so jo pred kratkim prepovedali, je izdelovala NSDAP/AO.

Zanimivih povezav je še več. Vodja angleške skin-rock skupine SCREWDRIVER, Ian Stuart, na primer, sodeluje z BRITANSKO NACIONALNO FRONTO. Do leta 1985 so pripadali WHITE NOISE CLUB (beli hrup) britanske nacionalne fronte, kjer so se zbirali britanski rasistični skinhead bendi. Leta 1985 je Stuart ustanovil gibanje KRI IN ČAST, prek katerega so širili idejo »bele moči« Ku Klux Klana. A te posebne skupine ne oblikujejo le skin-rock bendi. Satanistični bend KISS (Kralji v službi satana), ki javno izpoveduje satanizem (dokler jim tega niso prepovedali, so pisali dvovrstične SS verze), je v neposredni povezavi z Anton LaVeyevo CERKVIJO SATANA, uradno največjo satanistično cerkvijo na svetu. Cerkev satana je v preteklosti imela zelo tesne stike z angleškimi in ameriškimi satanističnimi skupinami. Podpirali so na primer britansko skupino BLACK SABBATH s pevcem Ozzijem Osburneom, ROLLING STONESI imajo prav tako tesne stike s Cerkvijo satana.

Neonacist in satanist MICHAEL AQUINO je vodja satanske sekte SETHOV TEMPELJ, ki je nastala iz Cerkve satana. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil oficir za psihološko vojskovanje v oboroženih silah ZDA, pa tudi avtor, filozof in zgodovinar Cerkve satana. Leta 1981 je bil podpolkovnik Aquino EVROPSKI SVETOVALEC v ameriškem glavnem štabu. Isti Aquino je opravljal satanistične obrede na gradu Wewelsburg v Nemčiji, kjer je imel posebno sobo  za črne maše  tudi voditelj SS, Heinrich Himmler.

Da bi lahko znotraj ameriške vojske opravljal svojo trenutno nalogo kot satanist in desničarski radikalist, je moral ustanoviti strožje nadzorovano skupino, ki je šla še dlje kot Cerkev satana: SETHOV TEMPELJ (The Temple of Set).

Aquino, ki je tudi vpleten v seksualno in satanistično zlorabo otrok, neonacist Gary Rex Lauck in desničarski radikalist Anton Szandor La Vey, pa tudi Michael Kühnen, so tesno povezani s trenutnim Veličastnim zmajem vitezov Ku Klux Klana, DENNISOM MAHONOM (vsi omenjeni so, mimogrede, tudi homoseksualci). Prek Aquina so vsi tudi povezani z že omenjenim TAVISTOCKOVIM INŠTITUTOM za psihološko vojskovanje iz Sussexu, v Angliji.

MONTAGU NORMAN, direktor Angleške banke med letoma 1920 in 1944, ki je podpiral vzpon HJALMARJA SCHACHTA, in s tem Hitlerja, je bil - po lastnih izjavah - tudi Hitlerjev najboljši prijatelj. Norman je bil tudi divji mistik, teozof in pogosto nagnjen k psihičnim napadom. Proti koncu vojne se je Norman umaknil iz Angleške banke in svoj čas posvetil delu v »Svetovni zvezi proti mentalnim boleznim«. Za predsednika zveze je imenoval generala JOHNA RAWLINGSA REESA.

Normanova žena je bila fanatična rasistka in članica BRITANSKEGA ZDRAVSTVENEGA SVETA. General Rees, vodja oddelka za psihološko vojskovanje v britanski vojski, je bil direktor TAVISTOCKOVEGA INŠITUTA v Angliji. Zahvaljujoč tovrstni podpori je nacistična mora o proučevanja rase in njihov pogled na svet lahko preživela na zahodu. Mnogi srbski poveljniki, ki so ukazovali etnična čiščenja in množična posilstva v Bosni in Hercegovini so bili, med drugim, psihološko izurjeni v Tavistockovem inštitutu.

Potek dogodkov okoli osvajalne kampanje, ki so jo leta 1991 začeli Srbi, ne bi bil mogoč brez podpore Moskve in Busheve administracije. Takratni ameriški namestnik notranjega ministra, LAWRENCE EAGLEBURGER, ugleden partner svetovalne turne Kissinger Associates, je skupaj z drugim Kiss Ass ('kušni rit') partnerjem, LORDOM CARRINGTONOM, poskrbel za to, da je Beograd imel proste roke pri etničnem čiščenju in genocidu. Istočasno je prišlo do vzpostavitve mehanizmov za obsežne ilegalne denarne dotoke v Beograd, za financiranje kampanje, uvoz orožja, nafte in drugega blaga.

Zasebne beograjske banke so presenetile s 15% mesečnimi obrestnimi ponudbami za tujo valuto, in 200% za dinarske depozite, ob 2.000 odstotni letni inflacijski stopnji. Upoštevajoč množično nezaposlenost in veliko število ljudi brez dohodka, je ta obrestna ponudba izgledala kot trik oblasti, ki naj bi ublažil naraščajoče nezadovoljstvo prebivalstva zaradi gospodarskih težav, ki jih je prinesla vojna. Opazovalec je dejal: »Nekdo financira prikrit vojaški sistem.«

Nekateri vidiki teh dejanj so prišli na dan, ko je marca 1993 beograjski bankir Jezdimir Vasiljević, vodja banke JUGOSKANDIC, pobegnil v Izrael. Tisk je razkril, da je banka imela skoraj 4 milijone računov z depoziti v višini skoraj 2 milijardi ameriških dolarjev. Od kje so prišle te vsote? Pred vojno je imela Jugoslavija cvetočo turistično izmenjavo in industrijo orožja, ki je izdelovala predvsem lahko orožje za izvoz, a po odplačilu 14 milijard ameriških dolarjev tujega dolga ni ostalo več dosti denarja. Turizem je od takrat propadel, proizvodnja orožja pa se uporablja za vojne namene.

Srbska vlada je imela dobičke tudi od ukradene robe iz zaseženih območij, a to je prav tako malo v primerjavi z dejanskimi potrebami. Ruska nafta in orožje se dobavlja samo za gotovino. Zahodna nafta iz rafinerije MOBILA v Thessaloniki, v Grčiji, je prišla v državo po črnoborzijanskih cenah, ki so dosegle tudi do 400% višjo ceno od tržne.

S svojo vlogo v trgovini z mamili preko Balkana, ima Beograd dostop do offshore sistema pranja denarja, in tu je treba iskati vir prihodka. Naraščajoče aktivnosti SRBSKE MAFIJE v zahodni Evropi pod taktirko Beograda, so gotovo predstavljale drugi vir. V Beogradu so imeli šolo za vlomilce, ki je očitno pod zaščito tajnih služb; njeni »diplomiranci«, ki so nameščeni po vsej Evropi, izročajo ukradeno robo dobro organizirani mreži prejemnikov. A kljub temu si je težko predstavljati, da bi ta vir denarja zadostoval za poravnavo srbskega vojnega računa, tudi če upoštevamo naraščajoči vpliv srbske mafije na zahodno evropskem trgu z mamili.

Neobveščeni komentatorji so dejavnosti JUGOSKANDICA in njegovega najpomembnejšega tekmeca, banke DAFIMENT, nenehno primerjali z običajnimi investorskimi sleparijami, ki za to, da bi iz žepov ljudi izvabili denar, obljubljajo redna visoka obrestna plačila za nepremičninske in druge investicije.

A resničnost je drugačna. Ni majhna Srbija tista, ki dobiva sredstva od pomembnežev na vročem mednarodnem denarnem trgu. Iste sile, ki so prižgale zeleno luč za vojno, so prav tako poskrbele za financiranje. Srbija ni organizirala pretoka sredstev, temveč njeni dobrotniki. Obstaja sistem za uporabo lokalnih beograjskih bank ali pa offshore kanalov - za ustrezno plačilo - za redno mesečno pranje dela denarnega pritoka od mednarodne trgovine z mamili. Dobički Beograda sploh niso bili majhni. Običajne obresti za pranje denarja so med 3 in 7%, a zaradi velikanskih vsot v svetovni trgovini z mamili, si lahko prekupčevalci brez škode privoščijo do 30%.

Israel Kelman iz Tel Aviva je imel 25% delnic v banki DAFIMENT. Define Milovanović. Dejstvo, da je Vasiljević iz JUGOSKANDICA zbežal v Izrael kaže na njegovo ključno vlogo v tehniki financiranja vojne, inspirirani z anglo-ameriškimi interesi.

Na podoben način so se ameriške banke izognile bankrotu z množičnim dotokom denarja od mamil v latinsko ameriški dolžniški krizi leta  1982. To ima le malo skupnega s svobodno trgovino. Po virih nemške policije so med preiskavo srbskih mafiozov v Nemčiji spoznali, da Beograd ni ponudil nobene mednarodne policijske pomoči, in je zaradi tega najverjetneje tam lažje prati denar kot v Švici. Ciper, dobro razvito bančno središče za tujce, je najpomembnejša operativna baza za beograjske bankirje.

Očitno uspešno financiranje vojne, ki je posledica finančnih interesov izza EAGLEBURGERJA in CARRINGTONA (Odbor tristotih) ni posledica pretirane tajnosti, temveč neaktvnosti zahoda. Po osemnajstmesečnem opazovanju beograjskih bank so vsi, vključno z diplomati, dojeli, da je nekaj narobe. Bilo je znano, da so banke zastopane na Cipru. Nič niso storili, čeprav so sankcije ZN vključevale tudi finančne transakcije v Srbijo, z izjemo sredstev za zdravstvene in humanitarne namene. Šele aprila 1993 je sankcijski odbor ZN priznal, da se s ciprsko administracijo o srbskih bančnih zvezah ni nihče posvetoval. Bilo je »premalo konkretnih informacij«.

Bankir Vasiljević je v tujini preživel petnajst do dvajset let, v glavnem v Avstraliji, in je bil dobro znan po dogovorih na »vojnih področjih daljnega vzhoda«, kot je zapisal britanski Observer.