Potek dogodkov okoli osvajalne kampanje, ki so jo leta 1991 začeli Srbi, ne bi bil mogoč brez podpore Moskve in Busheve administracije. Takratni ameriški namestnik notranjega ministra, LAWRENCE EAGLEBURGER, ugleden partner svetovalne turne Kissinger Associates, je skupaj z drugim Kiss Ass ('kušni rit') partnerjem, LORDOM CARRINGTONOM, poskrbel za to, da je Beograd imel proste roke pri etničnem čiščenju in genocidu. Istočasno je prišlo do vzpostavitve mehanizmov za obsežne ilegalne denarne dotoke v Beograd, za financiranje kampanje, uvoz orožja, nafte in drugega blaga.

Zasebne beograjske banke so presenetile s 15% mesečnimi obrestnimi ponudbami za tujo valuto, in 200% za dinarske depozite, ob 2.000 odstotni letni inflacijski stopnji. Upoštevajoč množično nezaposlenost in veliko število ljudi brez dohodka, je ta obrestna ponudba izgledala kot trik oblasti, ki naj bi ublažil naraščajoče nezadovoljstvo prebivalstva zaradi gospodarskih težav, ki jih je prinesla vojna. Opazovalec je dejal: »Nekdo financira prikrit vojaški sistem.«

Nekateri vidiki teh dejanj so prišli na dan, ko je marca 1993 beograjski bankir Jezdimir Vasiljević, vodja banke JUGOSKANDIC, pobegnil v Izrael. Tisk je razkril, da je banka imela skoraj 4 milijone računov z depoziti v višini skoraj 2 milijardi ameriških dolarjev. Od kje so prišle te vsote? Pred vojno je imela Jugoslavija cvetočo turistično izmenjavo in industrijo orožja, ki je izdelovala predvsem lahko orožje za izvoz, a po odplačilu 14 milijard ameriških dolarjev tujega dolga ni ostalo več dosti denarja. Turizem je od takrat propadel, proizvodnja orožja pa se uporablja za vojne namene.

Srbska vlada je imela dobičke tudi od ukradene robe iz zaseženih območij, a to je prav tako malo v primerjavi z dejanskimi potrebami. Ruska nafta in orožje se dobavlja samo za gotovino. Zahodna nafta iz rafinerije MOBILA v Thessaloniki, v Grčiji, je prišla v državo po črnoborzijanskih cenah, ki so dosegle tudi do 400% višjo ceno od tržne.

S svojo vlogo v trgovini z mamili preko Balkana, ima Beograd dostop do offshore sistema pranja denarja, in tu je treba iskati vir prihodka. Naraščajoče aktivnosti SRBSKE MAFIJE v zahodni Evropi pod taktirko Beograda, so gotovo predstavljale drugi vir. V Beogradu so imeli šolo za vlomilce, ki je očitno pod zaščito tajnih služb; njeni »diplomiranci«, ki so nameščeni po vsej Evropi, izročajo ukradeno robo dobro organizirani mreži prejemnikov. A kljub temu si je težko predstavljati, da bi ta vir denarja zadostoval za poravnavo srbskega vojnega računa, tudi če upoštevamo naraščajoči vpliv srbske mafije na zahodno evropskem trgu z mamili.

Neobveščeni komentatorji so dejavnosti JUGOSKANDICA in njegovega najpomembnejšega tekmeca, banke DAFIMENT, nenehno primerjali z običajnimi investorskimi sleparijami, ki za to, da bi iz žepov ljudi izvabili denar, obljubljajo redna visoka obrestna plačila za nepremičninske in druge investicije.

A resničnost je drugačna. Ni majhna Srbija tista, ki dobiva sredstva od pomembnežev na vročem mednarodnem denarnem trgu. Iste sile, ki so prižgale zeleno luč za vojno, so prav tako poskrbele za financiranje. Srbija ni organizirala pretoka sredstev, temveč njeni dobrotniki. Obstaja sistem za uporabo lokalnih beograjskih bank ali pa offshore kanalov - za ustrezno plačilo - za redno mesečno pranje dela denarnega pritoka od mednarodne trgovine z mamili. Dobički Beograda sploh niso bili majhni. Običajne obresti za pranje denarja so med 3 in 7%, a zaradi velikanskih vsot v svetovni trgovini z mamili, si lahko prekupčevalci brez škode privoščijo do 30%.

Israel Kelman iz Tel Aviva je imel 25% delnic v banki DAFIMENT. Define Milovanović. Dejstvo, da je Vasiljević iz JUGOSKANDICA zbežal v Izrael kaže na njegovo ključno vlogo v tehniki financiranja vojne, inspirirani z anglo-ameriškimi interesi.

Na podoben način so se ameriške banke izognile bankrotu z množičnim dotokom denarja od mamil v latinsko ameriški dolžniški krizi leta  1982. To ima le malo skupnega s svobodno trgovino. Po virih nemške policije so med preiskavo srbskih mafiozov v Nemčiji spoznali, da Beograd ni ponudil nobene mednarodne policijske pomoči, in je zaradi tega najverjetneje tam lažje prati denar kot v Švici. Ciper, dobro razvito bančno središče za tujce, je najpomembnejša operativna baza za beograjske bankirje.

Očitno uspešno financiranje vojne, ki je posledica finančnih interesov izza EAGLEBURGERJA in CARRINGTONA (Odbor tristotih) ni posledica pretirane tajnosti, temveč neaktvnosti zahoda. Po osemnajstmesečnem opazovanju beograjskih bank so vsi, vključno z diplomati, dojeli, da je nekaj narobe. Bilo je znano, da so banke zastopane na Cipru. Nič niso storili, čeprav so sankcije ZN vključevale tudi finančne transakcije v Srbijo, z izjemo sredstev za zdravstvene in humanitarne namene. Šele aprila 1993 je sankcijski odbor ZN priznal, da se s ciprsko administracijo o srbskih bančnih zvezah ni nihče posvetoval. Bilo je »premalo konkretnih informacij«.

Bankir Vasiljević je v tujini preživel petnajst do dvajset let, v glavnem v Avstraliji, in je bil dobro znan po dogovorih na »vojnih področjih daljnega vzhoda«, kot je zapisal britanski Observer.