1. julija 1992 so avtorji nemške TV oddaje Brennpunkt (Žarišče) z naslovom Konec legende o RAF predstavili rezultate svoje raziskave. Povedali so, da je tako imenovana tretja generacija RAF, ki so jo uradno obdolžili za napade, le mit, ki ne obstaja. Avtorji Brennpunkta, Wolfgang Landgraeber, Ekkhard Sieker in Gerhard Winewski so svojo tezo podrobno razdelali v knjigi o Fantomu RAFA (Knaur Verlag). Njihovi glavni argumenti so:

TV ekipa je prišla do sklepa, da je tretja generacija RAF umetni fantom za zavajanje prebivalstva. Nadalje obstaja sum, da so politične sile Zvezne republike Nemčije ne le dopuščale, temveč tudi odkrito podpirale izginotje večjega števila pripadnikov RAF v bivši NDR v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih.

Verjetno  niso  le zavezniške tajne  službe, temveč  tudi  nemške oblasti vedele, da so nekdanji člani RAF izginili v podzemlju nekdanje NDR. Vendar so javnost pustili v prepričanju, da so ti ljudje, za katerimi so še vedno razpisane tiralice, odgovorni za napade v osemdesetih letih. Zadnji napad, za katerega je prevzela odgovornost tako imenovana RAF, je bila detonacija zaporniškega poslopja v Weiterstadtu; vse je bilo kot običajno: le sporočilo z znakom RAF in imenom poveljnika, sicer pa nikakršne sledi, brez vsakršne napake, brez prič.

Italijanski novinar Cipriani je intervjuiral bivšega polkovnika ameriških zračnih sil Fletcherja Proutyja, ki je dejal, da je vzrok za Herrhausnov atentan skrit v prvih enajstih straneh govora, ki naj bi ga imel Herrhausen v ZDA, štiri dni po tistem, ko so ga umorili. Vseboval je Herrhausnovo vizijo novega ovrednotenja odnosa med vzhodno in zahodno Evropo.

Polkovnik Prouty je še povedal, da so bili Alfred Herrhausen, John F. Kennedy, Aldo Moro, Enrico Mattei in Olof Palme vsi umorjeni iz istega razloga - ker niso sprejeli, da bi svet upravljalo gospostvo z Jalte. V vsakem primeru je šlo za dejanje ozke elite, ki se ji je zdelo, da je njihova vizija o pax mundiale (svetovnem miru) ogrožena.

Strateško daljnoviden Alfred Herrhausen se je trudil, da bi državam v razvoju odložili plačilo dolga, še posebej v kriznem letu 1987. Toda v očeh njegovih sovražnikov so bili njegovi predlogi popolnoma nesprejemljivi, ker se je zdaj poleg odloga zavzemal še za načrt gospodarskega razvoja za vzhodno Evropo. Herrhausen je govoril o razvoju poljskih bank, ki naj bi sledil modelu »kreditne banke za obnovo«. S tem je Herrhausen nasprotoval - ne le v očeh polkovnika Proutyja - nenapisanim zakonom londonskih in newyorških monetarnih sil in se zato ujel v teroristično mrežo svojih sovražnikov.

V trenutku propada komunističnega sistema na vzhodu, kanclerju Kohlu ni uspelo pokreniti globalne spremembe v smeri resničnega obnovitvenega načrta za vzhod. To bi neizogibno vodilo do prekinitve odnosov s prevladujočimi finančnimi krogi doma in v tujini, in bi v temeljih vplivalo na tradicionalne strukture moči starih zmagovalnih sil. Po Der Spieglu, je kancler Kohl po umoru Herrhausna izjavil, da je izgubil tesnega, strateško razmišljujočega svetovalca, in da zdaj večji del Nemčije preplavlja ozek, omejeni duh.

Po tem tragičnem dogodku si Kohl javnosti ni upal razkrinkati pravih razlogov za zločin, in motivirati policijo ter preiskovalce, da bi prijeli resnične morilce iz ozadja, in bi se razkrili njihovi motivi. Namesto tega so javnosti servirali nekakšno zgodbo o »tretji generaciji RAF«, in jo delno podkrepili z lažnim pričevanjem.

Nekaj let po atentatu Herrhausna je praznina, ki jo je pustil za sabo očitna. Podjetniki in vodilni ljudje v gospodarstvu in znanosti to priznavajo, in čeprav je bilo jasno, da je za evropski razvoj potreben LAROUCHEOV razvojni načrt v »produktivnem trikotniku« Pariz-Berlin-Dunaj, z obsežnimi infrastrukturnimi ukrepi na področjih energije, prometa in oskrbe z vodo, po uboju Herrhausna, ni nihče tvegal lastne glave za zagovarjanje programov, ki so v nasprotju s prevladujočo ideologijo monetarnih sil.