V 18. stoletju je Nemčija postala središče evropske templjarske prostozidarske lože (to ni imelo nič skupnega ali pa zelo malo z izvorno ideologijo vitezov templjarjev). Templjarske stopnje prostozidarstva so uvedli v sistem svobodne pokornostih kar je pomenilo, da so se morali člani zaobljubiti strogi pokornosti tistim z Višjo stopnjo. Vodja, imenovan Neznani predstojnik, z nazivom Vitez rdečega peresa, je bil zvest škotskemu redu, torej Stuartom.

Stroga pokornost 

Približno desetletje po iniciaciji FREDERIKA VELIKEGA je strogo pokornost in škotski red prevzela večina nemških prostozidarjev.

Frederick si je prislužil ogromne dobičke s konflikti, h katerim so prispevali škotski prostozidarji. Prizadeval si je za razširitev Prusije, zato je podpiral JAKOBINCE proti HANOVERJANCEM, med drugim tudi leta 1745 med veliko invazijo na Anglijo. Kasneje je z Angleži sklenil zavezništvo in se z njihovimi težavami okoristil tako, da jim je posojal nemške vojake. (Očitno je tudi on bral Machiavellija!).

Zadolžitve so ponovne služile židovskim bankirjem, in s tem Illuminatom, na njihovi poti, da zavladajo svetu.

To je bil najmočnejši udarec družine ROTHSCHILD, ki je do tedaj že izgradila popolno vohunsko in kurirsko službo po vsej Evropi.

20. junija, 1815 je eden njihovih kurirjev, kije pravkar prispel iz bojnega polja, NATHANU ROTHSCHILDU izročil informacijo o francoskem porazu. Nathan se je v naglici vrnil v London, kjer je na borzi prodal vse svoje delnice »angleški konzul« in s tem ustvaril videz, da je Anglija izgubila bitko. Govorice so se razširile, in večina drugih delničarjev je prodala svoje imetje, zaradi bojazni, da ne bi izgubili vsega. Po nekaj urah je vrednost »Angleškega konzula« padla iz enega dolarja na pet centov, in Nathan jih je po tej smešno nizki ceni začel kupovati. Nedolgo zatem je uradna vest o angleški zmagi dosegla London. Vrednost »Angleškega konzula« se je v trenutku povzpela na višjo ceno, kot je bila njena začetna vrednost, in se je pozneje še dvigovala.

Napoleon je dobil svoj Waterloo, Nathan pa nadzor nad angleškim gospodarstvom. Čez noč se je že tako ogromno bogastvo Rothschildov za več kot dvajsetkrat povečalo.

Francozi so po porazu imeli težave pri obnovi, zato so leta 1817 podpisali izdatno kreditno pogodbo s francosko banko OUVARD in londonsko banko BARING BROTHERS. Ne pa tudi z Rothschildi. In ko je v naslednjih letih Francija potrebovala nadaljnja posojila, so se ponovno izognili Rothschildom.

Rothschildom to seveda ni bilo všeč, in poskušali so na vse dovoljene in nedovoljene načine prisiliti vlado, da bi jim prepustila posle, a brez uspeha.

5. novembra. 1818, pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Potem ko so se obveznice francoske vlade postopoma rasle že celo leto, so nenadoma začele padati. Na dvoru Luja  XVIII. je  bilo  ozračje nadvse  napeto.   Edina, ki  nista  bila zaskrbljena, temveč celo zelo zadovoljna, sta bila brata Rothschild. KALMAN in JAKOB. Kajti oktobra leta 1818 jima je s pomočjo agentov in njunimi brezmejnimi zalogami denarja uspelo nakupiti ogromne količine francoskih obveznic, ki so jih izdali njuni tekmeci Ouvrard in Baring Brothers. To je povzročilo porast cene: 5. novembra 1818 sta na vseh večjih evropskih borzah začela prodajati ogromne količine teh obveznic, s čimer sta povzročila preplah.

S tem so Rothschildi postali najpomembnejši tudi v Franciji. Francoski dvor jim je moral nakloniti vso svojo pozornost, in to ne le v finančnih zadevah.

Po tem francoskem porazu je hiša Rothchildov prevzela nadzor nad Francijo, v Londonu pa je Nathan Rothschild imel neposreden vpliv na britanski parlament preko »Angleške banke«

V začetku 19. stoletja se je prastara prerokba začela uresničevati. Po izročilu verjetno najvplivnejše tibetanske skrivne družbe, »dGe-lugs-pa« (Rumeni klobuki), po kateri naj bi se točka, kjer naj bi se sila VRIL, sila, ki upravlja vesolje, premaknila iz Tibeta, »strehe sveta«, v »deželo polnočne gore« — v Nemčijo. Zaradi tega razloga so Tibetanci vedno podpirali Nemčijo in postali tajni ustanovitelji tretjega rajha. V tej prerokbi, kot tudi v Jezusovi prerokbi, ki jo boste našli v poglavju o združenju Thule, je rečeno, da bo nova »Licht-Reich« (realnost luči) vzniknila v Nemčiji, s čimer bo vzeta moč Židom. (Primerjajte z Matej 21:43, kjer Jezus nagovori Žide: »Kajti povem vam, da vam bo vzeto božje kraljestvo in dano ljudem, ki ustvarjajo njene sadove.«)

Rečeno je bilo, da se bo rodil otrok, ki bo združil celotno Evropo, brez vojn, z ljubeznijo. Ta otrok naj bi bil duhovni mojster, podoben Jezusu, in bi zatorej bil sovražnik Židov.

Ta otrok je bil rojen na Mihaelov dan. 29. septembra 1812, v Karlsruheu, kot otrok nadvojvode Karla in njegove žene, Stefanie de Beauharnais, Napoleonove posvojenke, in zatorej prestolonaslednik Badenske hiše - Nemški cesar!

A Iluminati in Črno plemstvo je zanj vedelo, in hotelo, da bi otrok izginil. Francoska Veličastna loža Orienia je otroka ugrabila, a niso ga mogli kar umoriti. Če bi usmrtili fizično telo, posodo duše, bi si duša preprosto izbrala drugo telo, in bi sicer z nekaj zakasnitve vseeno zasedla prestol. Zato so jo morali držati ujeto v telesu, in ji preprečiti izpolnjevanje njene naloge. Tako so prostozidarji otroka imeli v nekako normalnih okoliščinah do drugega leta in pol, ko je začel kazati prve znake spomina (to je čas, ko se duša pričvrsti znotraj fizičnega telesa). Potem so prostozidarji otroka zaprli v kletko v neki kleti, brez vsakršne svetlobe, kar je trajalo od drugega leta in pol do petnajstega leta (dvanajst let in pol!). A s tem se mučenje še ni končalo: kletka je bila tako majhna, da deček ni mogel niti iztegniti nog ali vstati, zato so se njegovi udi razvili izkrivljeno. Kot boste videli pozneje, to predstavlja zančilen prostozidarski ritual.

Prostozidarji se sporazumevajo z znaki, za vsako kazen imajo svoj znak, tako da vsak prostozidar lahko prepozna vzrok, zaradi katerega je bila oseba kaznovana. V tem primeru so izbrali kvadrat, ki je eden od prostozidarskih znakov kompas in kvadrat.

Po dvanajstih letih in pol življenja v kletki brez svetlobe, le ob kruhu in vodi, so prostozidarji menili, da so zmagali, otroka so naučili štirideset besed in napisati ime Kaspar Hauser. Pustili so ga na ulici v središču Nurenberga in mislili, da bo popolnoma izgubljen.

Ko so Kasparja našli, so ga najprej za nekaj ur zaprli, kajti ni znal govoriti, ni bil navajen svetlobe, nikoli ni še zavestno videl človeškega bitja, ni znal prav hoditi - skratka, se je vedel zelo nenavadno. A policijski načelnik je takoj uvidel, da deček ni nikakršen kriminalec, kajti bil je zelo lep otrok, in spoznal je, da se mu je pripetilo nekaj nenavadnega. Kasparja je dobila družina načelnikovega prijatelja, ki ga je sprejeli kot lastnega otroka.

Potem pa so stvari začele spreminjati. Otrok je bil zelo nenavaden. Po pol leta je Kaspar znal že dokaj dobro govoriti, začel je risati... Bil je natančen, izjemno čist, najprikladneje oblečen, vse v njegovi sobi je bilo urejeno. Imel je izjemen spomin, ki ga niso opazili še pri nobenem drugem otroku, zapomnil si je vse, kar je kdorkoli rekel, vedel za oblačila, ki so jih nosili ta ali oni dan ... A tu se njegova čudežnost še ni končala. Ni bil le zelo lep otrok, imel je tudi izjemne telepatske sposobnosti. Vedel je kaj so drugi mislili, kdo je oseba za njegovim hrbtom ali 100 metrov stran, kaj počne; bil je milo, ljubeče bitje, da ga je vsak, ki ga je srečal, moral vzljubiti. Postal je znan kot »čudežni otrok Evrope«, in ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi ga videli.

Pri sedemnajstih je začel pisati svoj prvi življenjepis (po vsemi tem, ko še pri petnajstih ni znal niti govoriti niti pisati ali kaj prida drugega). Prostozidarji Veličastnega Orienta so uvideli, da je otrokova moč prevelika in da bo potreboval morda le še kratek čas, da ugotovi, kdo v resnici je in končno vendarle prišel do svojega naslova. In tako je eden njihovih pripadnikov, lord Stanhope, vstopil v življenje Kasparja Hauserja. Stanhope ga je odvedel od njegovih krušnih staršev do učitelja Meyerja v Ansbahu, ki je bil z njim izjemno krut. Tam so ga učili lagati in zlobno govoriti o drugih ljudeh...

A Kaspar je še vedno vznemirjal Illuminate, in tako so ga 17. oktobra 1829 poskušali prvič umoriti na »čist« način, tako, da bi mu prerezali vrat: to je še eden od obrednih načinov umora, ki ga uporabljajo prostozidarji, in so ga prevzeli od Židov.

A napadalec mu ni prerezal vratu, temveč mu je porezal čelo, najbrž ker je v temi slabo videl. Kasparjeva reakcija naslednji dan je bila odpuščanje za napadalca. Niti jezen ni bil nanj.

14. decembra 1833 pa so bili prostozidarji uspešni. Kasparja so trikrat zabodli z nožem, medtem ko se je sprehajal po poljih, umrl je tri dni pozneje, na večer sedemnajstega.

A najpomembnejši dogodek se je zgodil na njegovi smrtni postelji ko je Kaspar odpustil svojemu morilcu, tako kot je Jezus na križu, odpustil svojim morilcem (pravzaprav isti skupini ljudi).

Kasparjeva naloga je bila, da bi združil Evropo v miru, da bi omogočil drugačni »nov svetovni red«, red ljubezni in spoštovanja.

Tako so bili Iluminati v izpolnjevanju svojega načrta še enkrat več uspešni, a le na izgled. Kar se je zgodilo s Jezusovo smrtjo, se je ponovilo ob smrti Kasparja Hauserja, in vplivalo na ves svet, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi tako.

Komentarji (2)

Peorth Hemidal Yamaraja said:

... sm že slišu zgodbo o kasparju hauserju, sam nism poznov ozadja, kdo je biv dgovorn za njegvo zaprtje pa smrt... prov iluminati :S. zanimiv

29. oktober 2007

zrimac said:

... Ja, sej malo obširnejša zgodba o njemu je tudi med članki: Kdo je bil Kaspar Hauser?

30. oktober 2007

Ime

Email

Internetna stran

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Dodaj komentar