Prav tako obstaja dokaz, da so množično uničenje, ki ga je med letoma 1982/83 v Tihem oceanu povzročil El Nino. namerno povzročili Sovjeti s poseganjem v ionosfero. El Nino je oceanski tok, ki vpliva na vreme z naravnimi spremembami, zgodi pa se približno enkrat na deset let. Običajno povzroči zelo hudo deževje nad deli Peruja in na omejenem območju nasproti južnoameriške zahodne obale. A posledice El Ninoa iz leta 1982/83 so bile drastično drugačne. Pasatni vetrovi nad ekvatorjem, ki na južni polobli običajno pihajo od vzhoda proti zahodu, so bili podvrženi učinku zapore, kar je povzročilo, da so vodni tokovi, ki običajno tečejo proti Aziji, tekli v nasprotno smer in se kopičili pred zahodno obalo južne Amerike. Iz meteorologom neznanih razlogov, so pasati tedaj spremenili smer, in tako povzročili hude nalive v Peruju in neurje v Avstraliji. Nadalje je to povzročilo potrese, plazove in tornade v južni Kaliforniji, nad zahodno obalo severne Amerike in na Aljaski.

Ta primer natančno pojasnjuje vpliv ELF valov, ki jih usmerjajo s Teslinim ojačevalnim oddajnikom skozi zemljo v ionosfero, in s tem ustvarijo ogromne stoječe valove. Po drugi strani to deluje kot vremenski pregradni mehanizem, ki povzroči nenadni in nepričakovani zaporni učinek v vzhodno-zahodnih pasatnih vetrovih. Dr. Michrowski, s kanadskega notranjega ministrstva, je že leta 1978 pisal o tem, da so Sovjeti že pozimi 1976/77 uspeli določiti resonanco zemlje, in tako bili zmožni ustvariti dokaj stabilne stoječe valove na določenih lokacijah, in s tem bili sposobni zaustaviti ali spreminjati tok zelo hitrih višinskih vetrov na severni polobli.

Ne le, da imajo namerne spremembe vremena z ELF valovi škodljive vplive na naravne vremenske strukture in ritem plim, vplivajo tudi na ljudi, in zaradi motenja naravnih ritmov tudi na živali, ki so odvisne od toplih vetrov in oceanskih tokov, ali pa jim ti služijo kot smerokazi. Ptice zaradi tega ne morejo najti otoka na katerem se običajno razmnožujejo, kiti izgubljajo orientacijo, ker so se tokovi spremenili. (Zelo dragocene informacije o spreminjanju vremena in o psihološkem vojskovanju lahko najdete v knjigi Nikola Tesla - Freie Energie statt Blut und Öl!).

Bralca na tem mestu opominjam na dejstvo, da v primeru ledene dobe ali pa katastrof zaradi onesnaževanja okolja, obstaja le malo alternativ in rešitev. Vendar pa je za elito, ki je vsaj že od leta 1957 seznanjena s katastrofalnimi vplivi na okolje, položaj čisto drugačen.

Leta 1957 so se v Huntsvillu, v Alabami, srečali pomembni znanstveniki, da bi proučili podatke iz na novo nameščenega satelitskega programa. Eden od prisotnih, dr. Carl Gerstein, je napovedal, da bo onesnaženje v zgornji atmosferi in več slo milijard ton ogljikovega dioksida, ki se tam nahaja, do konca tisočletja povzročilo katastrofalne razmere. Prišli so do sklepa, da v prihajajočem stoletju zaradi posledic te onesnaženosti, na zemeljski površini človeško življenje ne bo več mogoče. Zato so razvili načrt, o katerim je seznanjena večina današnjih NLP-logov, njegovo obelodanjenje pa je stalo življenja že nekaj oseb.

Načrt je bil sledeč:

• ALTERNATIVA 1: Detonacija jedrskih naprav v stratosferi, ki bi omogočila, da ogljikov dioksid uide v vesolje.
• ALTERNATIVA 2: Izgradnja velikih podzemnih, samozadostnih  mest,  kjer bi  se  namestila  »elitna družba«,  in  tam živela, dokler ne bi  bilo življenje na zemeljski površini ponovno mogoče.
• ALTERNATIVA 3: Kolonizacija drugega planeta, t.j. Marsa.

Alternativo 1 so pozneje razglasili za prenevarno in jo odstranili iz seznama. Ostali dve alternativi pa se postopoma uresničujeta.

ALTERNATIVA 2 obsega - po mojih raziskavah - že skoraj petinsedemdeset podzemnih mest, petinšestdeset od teh na severno ameriški celini, eno v švicarskih Alpah, eno v Transvaalu, v južni Afriki, in eno v Pine Gapu, v Avstraliji. (Drugih se ne spomnim, kajti seznam sem imel v rokah le kratek čas.) Med ameriškimi podzemnimi mesti so podzemne baze Dulce Base, v New Mexicu, Area 51, Groom Lake v Nevadi, »Country Club« v Marylandu in Los Alamos, imenovan »Sanjska dežela«, v Kaliforniji, kjer se izvajajo genetski poskusi na ljudeh (kloniranje), testni poleti in izdelujejo kopije strmoglavljenih krožnikov, kot tudi testiranje projektov, kot so pulzijski pogoni.

Leta 1992 sem se pogovarjal z gospo v Sidneyu, v Avstraliji, ki ne želi biti imenovana. Delala je za avstralsko »čistilno brigado«, in kot njena pripadnica tudi vstopila v podzemno bazo v PINE GAP. Povedala je - vzklic grožnjam - da Pine Gap sega približno trinajst kilometrov globoko, deluje po načelih  proste energije, ima jezera, viseče železnice, lastno sadje in zelenjavne vrtove itd. Po uradnih informacijah lahko Pine Gap brez težav prenese neposredni jedrski udarec. (Več o Pine Gapu v knjigi Stana Devoa Cosmic Conspiracy /Vesoljna zarota/).

ALTERNATIVA 3 naj bi stekla že leta 1959. Ob koncu petdesetih so s pomočjo nemških znanstvenikov, ki so pomagali graditi nemške krožnike - med drugimi Viktor Schauberger (Vril 7) - in z uporabo tehnologije NPL-jev, ki so strmoglavili v zahodnem delu ZDA, že izgradili ameriške krožnike. Vzporedno z uradnim vesoljskim programom je stekel tajni program o raziskavi luninega površja s pomočjo tehnologije letečih krožnikov. Leta 1960 sta začeli s skupnim delom Američanov in Rusov dve bazi, postavljeni na vzhodnem robu MARE IMBRIUM. To sta ARHIMEDOVA in CASSINIJEVA BAZA. poimenovani po kraterjih, kjer so ju zgradili. Baze na luni so bile načrtovane kot postajališče na poti proti Marsu.

22. maja 1962. naj bi prišlo do prvega človeškega pristanka na Mars. Ta pristanek, pa tudi polet nad Marsovim površjem s komentarjem ameriške in ruske posadke je bil posnet s krožnika.

Januarja 1977 je uslužbenec NASA, Harry Carmell, film izročil uglednemu astronomu, siru Williamu Ballantineu.

6. februarja 1977, se je Ballantine nameraval sestati z Johnom Hendryjem, direktorjem dnevnega časopisa, da se dogovorita o objavi filma. Na poti do Hendryja je umrl v skrivnostni avtomobilski nesreči. S pomočjo Ballanteinove žene in Carmella je film končno prispel v roke »znanstvene« skupine angleške postaje »Sceptre TV«. Predvajali so ga v oddaji »Znanstveno poročilo«. Postaja je kmalu zatem prejela namig, da bo izgubila svojo licenco, če bo nadaljevala s poročanjem o tej temi. Film, posnet iz kabine letečega plovila, kaže kratek pogled na instrumente, ki so zabeležili zunanji zračni pritisk 700 milibarov in zunanjo temperaturo 4° celzija. Astronavti, katerih glasovi so prav tako bili posneti, so odobravajoče zaklicali: »Je 22. marec 1962, smo na Marsu in imamo zrak!«

< Prejšnja		Naslednja >