Kot smo pravkar videli, je bil nemški razvoj po versajski pogodbi vnaprej določen z zahtevo, da Nemčija odplačuje odškodnino v višini 123 milijard mark v zlatu in 26 odstotkov letnega nemškega izvoza. Propad nemškega denarnega sistema je bil zaradi teh odplačil predvidljiv - kronična inflacija!

Sredi tega kaosa je Nemčija izdala moratorij na vsa odškodninska odplačila za dve leti. Zmagovite sile so to zavrnile, in 9. januarja 1923 z glasovanjem tri proti ena - Anglija je po ukazu CITYJA glasovala proti - izglasovale, da je treba nemško vlado orubiti zaradi svojih zaostalih plačil. Zato so francoske in belgijske čete zasedle področje Porurja. Ker pa so nemški delavci v Porurju začeli štrajkati, se je okupacija izkazala za neuspešno. Ko je Nemčija pristala na kompromis, znan kot DAWESOV načrt, so čete odšle.
Dawesov načrt, ki si ga je zamislil J. P. Morgan, Rothschildov pristaš, naj bi Nemčiji v prvih štirih letih odobril 800 milijonov dolarjev posojil. Načrt pa je propadel, ko so nemške odplačilne zahteve narasle. Zamenjal ga je Youngov načrt (poimenovan po Morganovem agentu Owenu Youngu): da bi lažje plenili, so mednarodni bankirji ustanovili banko za mednarodno poravnavo (Bank for International Settlement). S tem so se lažje opravljala odškodninska plačila s preusmerjanjem fondov iz posojilnih računov ene dežele na račune druge. Bankirji pa so ponovno imeli koristi z zaračunavanjem uslug in s provizijami.

Profesor Quigley navaja:

»Omeniti velja, da so ta sistem (Dawesov in Youngov načrt) zasnovali mednarodni bankirji, in da je bilo posojanje denarja Nemčiji zanje zelo dobičkonosno.«

To je bil prvovrsten primer Machiavellijevega sistema. Po eni strani so bankirji podpirali vse strani, ki so sodelovale v vojni, zdaj pa so celo posojali denar za odškodninska plačila Nemčiji. Karkoli je Nemčija storila, že od vsega začetka je bilo jasno od koga si bo - ali bolje, morala - sposoditi denar. To je bila ista skupina, ki je načrtovala, financirala in vodila prvo svetovno vojno, hkrati pa svetu kazala nedolžen obraz.

A predstava se je nadaljevala. Uresničiti je bilo treba še druge načrte in cilje - na pomolu je bila svetovna vojna številka dve! Ogromne vsote, ki so po letu 1924 po Dawesovem in Youngovem načrtu pritekale od ameriškega kapitala v Nemčijo, so oblikovale temelj, na katerem je Hitler zgradil svojo vojno mašinerijo.

Dr.Anthonv C. Sutton v svoji knjigi Wall street in Hitlerjev vzpon (Wall Street and the Rise of Hitler) piše:

»Vsoto, ki jo je pred letom 1940 ameriški kapitalizem namenil Nemčiji v pripravah za vojno, lahko poimenujemo le kot izjemno. Brez dvoma je bila odločilna za vojaške priprave v Nemčiji. Obstaja obsežen dokaz, da so vplivni krogi ameriškega poslovnega sveta ne le bili seznanjeni s pravo naravo nacizma, temveč so ga tudi aktivno (in dobičkonosno) podpirali za lastni interes vedno, ko je bilo to mogoče, ob popolnem zavedanju, da to vodi do svetovne vojne, ki bo zajela tako Evropo kot tudi Ameriko ...

Izgovarjanje na nevednost se ne sklada z dejstvi. Skrbno raziskani dokazi, da so bili ameriški bančni in industrijski krogi najzaslužnejši za vzpon Hitlerjevega tretjega rajha, so zdaj javno dostopni. Nahajajo se med zapisniki in poročili vladnih zasedanj, ki so jih objavili mnogi senatni in kongresni odbori med letoma 1928 in 1946. Med najpomembnejšimi so: Preiskava nacistične propagande (House Subcommitte to Investigate Nazi Propaganda, 1934), poročilo začasnega državnega gospodarskega odbora o kartelih (The Cartel Report by the House Temporary national Economic Committee, 1941) in poročilo senatnega pododbora o vojni mobilizaciji (The Report by Senate Subcommittee on War Mobilization. 1946).«

Nadvse fascinantno zgodbo razkriva zgodovinar G.  Edward Griffin:

»V letih pred drugo svetovno vojno se je pojavil MEDNARODNI KARTEL s središčem v Nemčiji, ki je dominiral nad celotno svetovno kemično industrijo in industrijo zdravil. Svoje področje delovanja je razširil na 93 držav, in je bil na vseh kontinentih nadvse vplivna ekonomska in politična sila. Znan je bil kot I. G. Farben.

I. G. je kratica za "Interessen-Gemeinschaft", kar pomeni "združenje interesov" ali preprosto kartel ... Do začetka druge svetovne vojne je I. G. Farben postal največja industrijska korporacija v Evropi, največje kemično podjetje na svetu, in del najgigantnejšega in najmočnejšega kartela v vsej zgodovini.«

Leta 1926 je I. G. Farben razvil postopek za ekstrakcijo bencina iz premoga, in leta 1929 podpisal licenčno pogodbo z družbo Standard Oil (Rockefeller). Podjetje je izročilo I. G. Farben 546.000 navadnih delnic, vrednih preko 30 milijonov ameriških dolarjev. Dve leti pozneje je podjetje I. G. Farben podpisalo pogodbo s podjetjem Alcoa Aluminium, poznano kot pogodbo ALIG Agreement. I. G. Farben je proizvedel približno polovico bencina v Nemčiji. Posneje so poleg koncentracijskih taborišč izgradili rafinerije, v katerih so kot prisilni delavci garali zaporniki. I. G. Farben je bilo eno največjih združenj, ki jih je nadziral ROTHSCHILD, in je prinašalo nemškemu gospodarstvu velikanske vsote denarja, še posebej bodoči SS. V upravnem odboru I. G. Farben sta bila MAX in PAUL WARBURG (banka Zveznih rezerv), ki sta imela vplivne banke v Evropi in ZDA. Druga dva člana sta bila C. E. Mitchell, prav tako v upravnem odboru »Feda« in banka National City Bank, ter H. A. Metz iz manhattanske banke (Bank of Manhattan).

HERMAN SCHMITZ. predsednik I. G. Farben. je bil prav tako v upravnem odboru nemške banke Deutshe Bank in banke za mednarodno poravnavo."

Brata Averell in Roland HARRIMAN (iniciirana v Skull & Bones leta 1917) sta preko banke UNION BANK veliko pripomogla k financiranju nacistov. Poslovalnice ITT-ja in General Electric so podpirale predvojno nemško SS neposredno.

James Martin, vodja ministrstva za ekonomsko vojskovanje (Department of Economic Warfare) in ministrstva za pravosodje (Department of Justice), je raziskoval strukturo nacistične industrije, in v svoji knjigi Vsi častivredni možje (All Honourable Men) piše:

»Glavna povezava med Hitlerjem in denarnimi baroni na Wall streetu je bil HJALMAR HORACE GREELEY SCHACHT, predsednik Reichbank. čigar družina je že dolgo vrsto let tesno sodelovala z mednarodno finančno elito. Schact je bil vodilna oseba pri izdelavi načrta za obnovo Nemčije ("Youngov načrt") in tudi Banke za mednarodno poravnavo. Schachtov izum je deloval brez napake, in pripeljal dogodke v Weimarski republiki do eksplozivnega vrhunca. DR. FRUITZ THYSSEN, nemški industrialist, je izjavil, da se je 'vključil v nacionalno socialistično stranko šele potem, ko se se prepričal, da je boj proti Youngovemu načrtu neizogiben, če naj se prepreči popolen zlom Nemčije ... Sprejetje Youngovega načrta in njegovih finančnih načel je bolj in bolj povečevalo brezposelnost, dokler ni bilo nezaposlenih približno milijon.'«

Plodne okoliščine, s katerimi se je THULE-GESELLSCHAFT (združenje Thule), s svojim operativnim orodjem Adolfom Hitlerjem, lahko le okoristilo.

Po polomu leta 1931 je bila nemška industrija na robu bankrota. Fritz Thyssen se je uradno pridružil socialistični stranki, in podprl Hitlerja. Največji del njegovega premoženja je upravljala banka BANK VOOR HANDEL, ki je po drugi strani bila pod nadzorom banke UNION BANK. Ta je delovala v navezi s Thyssen-Harriman. Izmed osmih direktorjev so bili štirje pripadniki »Skull & Bones«, dva pa nacista.

Harriman je preko banke BROWN BROS, HARRIMAN BANK hkrati financiral Sovjete in naciste. Eden njegovih najožjih zaveznikov je bil PRESCOTT BUSH, oče GEORGEA BUSHA, bivšega predsednika ZDA. Tako Prescott kot George Bush sta člana »Skull & Bones«.

Do leta 1936 je bilo več kot sto ameriških podjetij vključenih v izgradnjo nemške vojne mašinerije, med njimi General Motors, Ford, International Harvester in Du Pont. Motivi za te investicije niso mogli biti kratkoročni zaslužki, kajti pogodbe med temi podjetji in nemško vlado so določale, da Nemčije ne sme pustiti niti stotina.

Des Griffin povzema te dogodke takole:

»Mednarodni bankirji so s svojimi agenti ustvarili pogoje, ki so pripeljali do prve svetovne vojne; kot rezultat vojne so izvršili finančni umor; financirali so rusko revolucijo in prevzeli nadzor nad to obsežno deželo; po vojni so manipulirali z dogodki v Evropi, da bi "ustvarili pogoje" (besede Edwarda Stantona), ki bi jim omogočali finančne "prestole v nebesih"; uporabili so ameriška posojila, s katerimi so zaslužili ogromne provizije, da ponovno opremijo nemško industrijo z "najmodernejšimi tehničnimi dosežki" in ustvarijo "industrijski sistem ... po moči drugi na svetu, daleč pred prvim zasledovalcem"; v razvoju svoje brezvestne, monopolistične grabežljivosti so uporabili in zlorabili Nemce do točke, ko so si zaslužili njihovo nesmrtno sovraštvo, hkrati pa so z izgradnjo nemške industrije, ob velikem nasprotovanju ljudstvu, ustvarili temelje, na katerih bi se lahko na politični oder zavihtel močan mož, ki bi za "svojo stvar", z obljubo svobode pred mednarodnimi finančnimi plenilci, lahko združil množice. Nemčija v zgodnjih tridesetih je bila tempirana bomba, ki so jo ustvarili mednarodni bankirji, čakajoč na osebnost tipa Hitler, ki bi se pojavil na prizorišču in prevzel oblast.« (Descent into SIavery, Padec v suženjstvo)

ADOLF SCHICKELGRUBER IN »THULE GESELLSCHAFT«


Med letoma 1880 in 1890 so se mnoge osebnosti - med njimi najsijajnejši možje Anglije - združili in ustanovili HERMETIC ORDER OF THE GOLDEN DAWN (Hermetični red zlare zore). Člani so večinoma izvirali iz Velike materinske lože PROSTOZIDARJEV in Vrtnice križe. Na nek način je bila Zlata zora vodilna angleška ezoterična prostozidarska organizacija (dokaj pozitivna), in je tvorila njen najožji in najbolj skriven krog.

Člani so med drugimi bili;


Glavni del razprav se je vrtel okoli pomena dela Nove zaveze, Matej 21:43. Tam Jezus naslovi ŽIDE:

»Kajti povem vam, da vam bo odvzeto božje kraljestvo, in dano ljudem, ki ustvarjajo njene sadove.«



Pozneje se je Thule-Gesellschaft razcepila na dva dela; na ezoterike (grško esoteros = notranji), katerim je pripadal Rudolf Steiner, in eksoterike (grško: exoterus = zunanji), ki jih je pozneje vodil Hitler. Thule-Gesellschaft je bila v svojem notranjem delu po naravi mirna, z izjemo glede spoznanja, ki so ga imeli o Iluminatih in El Shaddaiu. Hitler je bil tisti, ki je postal radikalnejši. Ko je Hitler prevzel NSDAP, je prepovedal Thule in Vril Gesellschafte, potem, ko sta mu pomagali do njegovega položaja. Proti koncu vojne je z njima ponovno navezal stike, posebno z Vril-Gesellschaft, zaradi njihove napredne tehnologije in njihovih posebnih stikih.