ali Koliko časa živimo?

Pričujoče besedilo je iz tretje knjige iz zbirke Anastazija, Kdo dejansko smo?, in je odgovor na nekatere trditve, da nam danes primanjkuje časa. Pa poglejmo kam vlagamo naš čas, da nam ga tako primanjkuje... Vsak si lahko na podlagi primera sam izračuna koliko časa svojega obstoja zares živi.

»Kaj pomeni osvoboditi misli? Saj so vendar misli vseh ljudi tako ali tako svobodne.«

»Vladimir, v bivanjskih pogojih tehnokratske družbe so človekove misli ujete, zasužnjujejo jih okviri in pogojenosti tega sveta. Tehnokratski svet lahko obstaja samo, če uniči svobodo človekovih misli, si jih podredi in vsrka njihovo energijo.«

»Tega ne razumem. Vsak človek lahko skozi življenje razmišlja o marsičem, tudi če vsega ne more reči. V nekaterih državah je svoboda govora večja, v drugih manjša, toda vsakdo lahko svobodno razmisija o čemer koli hoče.«

»To je utvara, Vladimir. Večina ljudi je prisiljena vse življenje razmišljati o enem in istem, česar ni težko pokazati, če razdeliva miselne trenutke tipičnega človeka, ki živi v tvojem času, na posamične časovne izseke in potem zbereva enake misli. Tako lahko povsem preprosto določiš glavne misli človeške družbe tvojega časa.«

»Zanimivo. Poskusiva te misli določiti skupaj.«

»Prav. Povej mi, kakšna je povprečna življenjska doba človeka.«

»Je to pomembno?«

»Ne ravno, dokler vsi razmišljamo enako, toda številka je potrebna za nadaljnje računanje.«

»Dobro. V našem času je življenjska doba človeka osemdeset let.«

»Človek se je torej rodil, ali točneje, pridobil materialno raven svojega bitja.«

»Raje ostani pri tem, da se je preprosto rodil, tako je bolj razumljivo.«

»Prav. Že kot majhen otrok opazuje svet, ki ga bo lahko spoznaval. Za njegovo obleko, bivališče in hrano skrbita starša, toda obenem se s svojim vedenjem in odnosi hote ali nehote trudita, da bi mu predala svoje misli in odnos do sveta. Vidni proces spoznavanja traja približno osemnajst let in vsa ta leta tehnokratski svet poskuša mlademu človeku vcepiti svoje vzorce, potem pa v preostalih dvainšestdesetih letih, kot lahko predpostaviva, sam določa smer delovanja svojih misli.«

»Tako je. Ti pa si trdila, da ga nekdo ovira.«

»Trdila sem z razlogom. Izračunajva, koliko časa ima na voljo za svobodno razmišljanje.«

»Pa dajva.«

»Človek vsak dan nekaj časa spi in počiva. Koliko ur porabi za to?«

»Praviloma osem.«

»Za izhodišče sva vzela dvainšestdeset let življenja; če jih pomnživa z osmimi urami vsakonočnega sna in upoštevava leta daljšega spanja, prespi človek sto devetdeset tisoč ur življenja. Osem ur spanja na dan tako izteče v dvaindvajset let nepretrganega spanca. Če teh dvaindvajset let odštejeva od dvainšestdesetih let življenja, dobiva štirideset let budnosti. V tem času se večina ljudi ukvarja s pripravo hrane... Kaj misliš, koliko časa porabijo za pripravo in uživanje jedi?«

»V glavnem kuhajo ženske, toda moški porabijo več časa, da bi zaslužili denar za nakupe.«

»In koliko časa na dan porabi po tvoji presoji človek za pripravo in uživanje hrane?«

»Če upoštevava nakup živil, pripravo zajtrka, kosila in večerje, gotovo kake tri ure dnevno. Toda vsi v družini ne kuhajo, nekateri samo jedo ali morda še pomagajo pri nakupih, pomivajo posodo, tako da vsak človek za to porabi okoli dve uri in pol.«

»Dejansko precej več, a naj bo po tvojem. Pomnoživa ti dve uri in pol s številom preživetih dni in dobila bova enainšestdeset tisoč dvesto dvainštirideset ur ali dva tisoč petsto enainpetdeset dni, oziroma sedem let. Odštejva jih od štiridesetih let in ostalo jih bo triintrideset.

Da bi si zagotovil hrano, obleko in bivališče, mora človek iz tehnokratskega sveta opravljati eno od funkcij, ki jo ta svet nujno potrebuje, mora delati. Bodi pozoren na to, Vladimir, da se mora z nečim ukvarjati na ljubo tehnokratskega sveta, ne pa zato, ker bi mu to ugajalo. Če ne dela, izgubi vse, kar je zanj življenjsko pomembno. Koliko časa je večina ljudi prisiljena vsak dan porabiti za delo?«

»V naši državi osem ur, poleg tega še dve uri za pot na delo in domov, vsak teden pa sta dva dneva prosta.«

»Poskusi kar sam izračunati, koliko let življenja potrati človek za delo, ki mu ni vedno niti približno ljubo?«

»Predolgo bi računal brez kalkulatorja, povej raje sama!«

»V tridesetih letih tako imenovane delovne dobe deset let nenehno dela za nekoga, ali bolje rečeno, za tehnokratski svet. Od triintridesetih let morava torej odšteti še deset in ostane jih triindvajset. S čim še se človek ukvarja v življenju?«

»Gleda televizijo.«

»Kako dolgo vsak dan?«

»Okoli tri ure, nič manj.«

»Te tri ure se iztečejo v osem let nepretrganega sedenja pred televizijskim zaslonom. Odštejva jih od triindvajset in ostane jih še petnajst. Vendar še ta čas ni svoboden za dejanja, lastna samo človeku. Njegove misli so inertne, ne morejo naglo preklapljati z nečesa na nekaj drugega, dolgo razčlenjujejo sprejete podatke. Posameznik iz statistične sredine, vzeto v celoti, razmišlja v vsem življenju o stvarstvu največ petnajst do dvajset minut, marsikdo na to nikoli ne pomisli, nekateri pa razmišljajo nekaj let. Vsakdo lahko sam zase razčleni preživeta leta. Vsak človek kot individuum je pomembnejši kot vse galaksije skupaj, saj jih zmore ustvarjati, toda človek je delček človeške družbe, ki jo lahko kot celoto prav tako vidimo kot enovit organizem, enovito bitnost. Ko se človek znajde v okovih tehnokratske odvisnosti, se velika bitnost vesolja zapre sama vase, izgubi dejansko svobodo, postane odvisna in vključi mehanizem samouničenja.

Drugačen način življenja lahko vidiš pri ljudeh, ki bivajo v naseljih prihodnosti. Njihove misli so svobodne in človečne, stekajo se v enotna stremljenja, človeško družbo vodijo iz slepe ulice. Galaksije drhtijo od radostne slutnje, ko se predstave ljudi zlivajo v eno.

Vesolje bo kmalu videlo novo rojstvo in stvaritev, človeške misli že materializirajo prekrasen nov planet.«

»Poglej no, kako pompozno govoriš o ljudeh s teh posestev. In vendar so navzven samo ljudje.«

»Tudi navzven, po zunanji podobi so drugačni, okoli njih je veličasten sij. Poglej bolj pozorno, tam se peljeta babica in vnuk ...«

Komentarji (9)

Follow the RaBBit said:

... Ja zanimiv blog, saj to sem tudi jaz ze veckrat opominjal ljudi, samo folk se niti ne zaveda, kako malo casa ima. Sploh, pa izracunaj kaj se zgodi, ce imas ti krajso zivljensko dobo od 80 let. Dosti jih umre preden pridejo sploh do penzije. Sicer pa ljudje delajo prevec za te case in zasluzijo premalo in so dobesedno suznji v tem sistemu. V bistvu cloveku sploh ne pustijo prostega casa za razmisljati ali delati karkoli zeli. Nekaterim mogoce to pase, toda neterim tudi ne. Zalostno je to, da sistem ni bolj fleksibilen, da bi lahko zadovoljil vse. Sicer pa glede na place, kot jih imajo nekateri ljudje, bi lahko delali komot 2-4 ure na dan in se zmeraj lepo ziveli, ceprav bi zasluzili, kot vecina ljudi, toda tudi Borut Pahor, bi lahko prezivel, ce bi svojih 3000€ dal napol in delal za pol manj, ali celo delil z 4, ter tako dobil priblizno taksno placo, kot jih ima vecina Slovencev. V zameno pa bi imel ogromno prostega casa. DEJSTVO JE TO, DA V BISTVU V SLOVENIJI SMO SUZNJI, SAJ NE DELAMO ZA DENAR, TEMVEC ZA DAS, SAJ SMO PRISILJENI DELATI 40 UR NA TEDEN NE GLEDE NA TO KOLIKO ZASLUZIMO, CEPRAV BI LAHKO DELALI SAMO 4 ALI 2 URI. CEPRAV MISLIM, DA JE MOZNO TUDI TO IN ENI IZKORISCAJO TOCNO TA SISTEM IN NE DELAJO SKORAJ NIC IN SI VPLACUJEJO DELOVNO DOBO. SICER PA ENI NE RABIJO PENZIJO, KER IMAJO ZE DRUGACE ZAGOTOVLJENO PREZIVETJE.

30. julij 2010

Jahbulon said:

... Fletno, nekaj dobrih iztočnic za debato. Še najbolj me zmoti naslov, ker ne moremo biti sigurni čigave so misli, ki jih mislimo. Na žalost!

31. julij 2010

Follow the RaBBit said:

... Ja res je, da imamo itak vsi oprane mozgane v doloceni meri, tako, da res ne moras tocno vedeti, ali so nase misli zares nase, kdo smo, itd... Pac bolj kot se zavedas svojih misli, itd...., bolj se zavedas, da se ne zavedas Podzavest ima tudi mocen vpliv na nase zavestno razmisljanje in reagiranje.

07. avgust 2010

Habiba said:

... Naše misli so svobodne takrat ko si želimo in zahtevamo čeprav tega ne podpirajo(nekateri). Ne takrat ko se težimo in žalostimo kak smo ubogi( "sužnji" ), svoje mislim moramo enostavno imeti pod kontrolo in jih pravilno uporabljati... No saj mogoče smo res sužnji a to je vse krivida poameznika

13. avgust 2010

Katka Malik said:

... Habiba, agree...

17. avgust 2010

Atena said:

... Misli so kot deroča reka, ki se zliva v ocean, kateremu ni ne konca ne kraja. Dihanje je edini način, da se odpočijemo od prislinih in ponavljajočih se misli. Ej kdo pa gleda v mislečo reko in ume in zna to ubesediti pa tudi prenesti na papir? Prisluhi glasu v svoji glavi je tvoj, pa si res to ti? V zavedanju je mir in svoboda oblike pa se itak nenehno spreminjajo. Atena

30. avgust 2010

simi said:

... svobodnih misli ni! ker smo z vseh strani bombardirani z informacijami. te informacije nam ustvarjajo podzavest. če so informacije zgolj pozitivne so take tudi misli in obratno. zato se pojavlja veliko depresij ker smo v času ko so vse slabe stvari obešene na ekran in vse kar se kje zgodi slabega nam je predstavljeno. To daje sploh starim ljudem občutek da je svet v katerem živimo danes grozen in v kaosu.

21. oktober 2010

Habiba said:

... no ej saj živimo v groznem svetu samo da smo bolj sami krivi saj sami ustavrjamo grozo ... poglej okrog in nea bodi samo v svojem svet

22. oktober 2010

legaliZe said:

... NUJNO SI POGLEJTE TALE FILM!!!!!!! http://www.youtube.com/watch?v=LTAfOOdAb6w FILM KI VAM POVE, ČESA SMO LJUDJE ZMOŽNI, KAKO NAS ZATIRAJO......

31. januar 2011 | url

Ime

Email

Internetna stran

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Dodaj komentar