»/.../Pravijo, da so se nacisti med svojim vzpenjanjem na oblast posluževali tudi magičnega in okultnega delovanja. Adolf Hitler n nekateri drugi nacistični vojaki so bili verjetno res občudovalci »črne umetnosti«. /.../"

» /.../Potrjeno je, daje imel Hitler kriptohizmon, torej je imel samo en normalno razvit testis. /.../ Morda je imela prav ta telesna napaka kaj opraviti z razvojem njegovih okultnih idej. /.../«

Kot vemo, je Hitler neizmerno oboževal Wagnerjevo glasbo, zlasti Parsivala, ki slavi nemško viteštvo in arijsko raso. Danes vemo, da je bil Hitler kot mlad mož precej sugestibilen in je hitro prevzemal ideje od oseb, ki so nanj naredile vtis.

Za primer lahko vzamemo moža po imenu Guido von List, ki je ob koncu 19. stoletja zbral skupino podobno mislečih ljudi in z njimi začel praznovati poganske običaje. Kljub temu, da so se oblasti zgražale, so na nekem hribu pri Dunaju uprizorili »mašo« sončnemu bogu. V molitvah so se obračali k nordijskemu bogu, ki je padel v boju in nato spet vstal od mrtvih. Pri tem obredu je List zakopal oseb vinskih steklenic, razporejenih v obliki svastike.

Svastika je zelo star simbol, večina starih ljudstev ga pozna kot simbol sreče in blaginje. Najdemo ga na kitajskih, indijskih, indijanskih, mongolskih predmetih, starogrških okrasih in srednjeveških plakatih. Izvirno svastika pomeni sončni simbol, torej simbol svetlobe.

Iz tega lahko sklepamo, da bil zelo naklonjen sončnim kultom - uporabil je njihov simbol in pozdrav. (Pozdrav z iztegnjeno desno roko in odprto dlanjo je bil prvotno pozdrav soncu, ki so ga uporabljali predvsem Egipčani.)

»/.../ Veliko je napisanega tudi o Hitlerjevem ukvarjanju z astrologijo in vedeževanjem. /.../ ... da so nekateri resno zatrjevali, da sta se vsaj Hitler in Himmler dejansko ukvarjala s črno magijo. /.../ Stalin je sicer preganjal prostozidarje, kabaliste in pripadnike drugih sekt, vendar ne zaradi njihovega ukvarjanja z magijo, temveč zaradi tega, ker ni trpel nobenega skrivnega početja. /.../«

Iz poročila, ki ga je napisal eden od Hitlerjevih mladostnih prijateljev, se da razbrati, da je že v mladosti vedel povleči ljudi za sabo:

»Adolf Hitler je stal pred mano, prijel me je za roke in jih trdno stisnil. /.../Iz njegovih ust besede niso prihajale mehko kot sicer, z raskavim in hripavim glasom jih je spravil iz sebe. Bilo je, kakor da bi iz njegovega telesa govoril nekdo drug, in te besede so naju nekje v notranjosti oba prešinile. Nikakor ni bilo tako kot pri govorniku, ki ga lastne besede spravijo v zanos. Narobe, imel sem vtis, da tudi sam presenečeno in razburjeno posluša stvari, ki so z elementarno močjo vrele iz njega /.../« (Avgust Kubiczek)

(Hitler je bil odličen retorik, prisotni pri njegovih govorih so bili celo mnenja, da se še sam ne zaveda svojih besed, ki so kar vrele iz njega. Uporabljal je tudi nebesedni jezik in tako za sabo povlekel cele množice, ki so mu brez premisleka verjele.)

V njegovi okolici se je vedno pogrevalo mnenje, da je bil neke vrste obsedenec, zasvojen z misteriji. Podobno kot marsikaterim voditeljem, osvajalcem je doživljal nekontrolirane napade besa, med katerimi mu je iz ust prišla pena ali pa je celo padal po tleh (podobno kot Alexander Veliki, Cezar, Napoleon ...).

Francis King omenja, da se Hitlerjevo vedenje ob padcu Nemčije dokaj ujema z ravnanjem, ki bi ga prisojali črnomagijcu, človeku, ki je sklenil kupčijo s temnimi silami. Bistvo tega pakta je žrtvovanje: orgija krvi in destrukcije.

»/.../ Potem ko že dolgo ni mogel imeti nobenega upanja več, je Hitler čakal v svojem berlinskem bunkerju vse do 30. aprila (mestu so se tedaj že bližali ruski tanki), preden sta z Evo Braun, s katero se je tik pred tem poročil, naredil samomor. Tudi ta datum ima lahko svoj simbolični pomen: gre za dan, ki mu sledi posebna Valpurgina noč - čas poganskega praznovanja, praznik noči in teme ter njunih noči.«

OBSEDENOST Z GRALOM IN SVETO SULICO

»Sulica s katero so prebodli Jezusa Kristusa po smrti na križu, je postala znamenje tevtonskih bojnih knezov. V 20. stoletju si jo je poskušal pridobiti Adolf Hitler, saj je dobro poznal njeno mistično simboliko. Nekoliko patetično bi lahko dejali, da je mož, ki je hotel zasvojiti svet, povezal svojo usodo s to sulico.«

Legenda o sveti sulci se začenja pri evangelistu Janezu, ki opisuje Jezusovega učenca, ki si je prizadeval dobiti vse predmete povezane z Jezusovo smrtjo. Shranil naj bi križ, sulico, žeblje, trnovo krono in mrtvaški prt.  Po namigih, ki jih je zapustil Jožef, naj bi Heleni (materi prvega krščanskega cesarja Konstantina) uspelo spet najti vse te predmete.

In tako so nastale najrazličnejše legende o svetem Gralu in svet sulici.  Srednjeveški pesniki so povezovali usodo svetega Grala in svete sulice z dogodivščinami kralja Arturja in njegovega omizja, posebnoz vitezi Lancelotom, Gawainom in Parcivalom (, ki so ponekod poznani tudi kot vitezi templjarji).

(Sveta sulica je postala ena najbolj iskanih relikvij kršanstva.)

V vseh zgodbah se krščanske resnice in izročila prepletajo s keltskimi, predkrščanskimi in poganskimi. Sveta sulica naj bi preživela vse stoletja; včasih se je znašla v dobrih, včasih v nevrednih rokah ... Njena posest je podeljevala nadnaravno moč, ki jo je lahko lastnik izrabljal v dobro ali slabo.

V začetku tega stoletja so bile v Evropi najmanj »štiri svete sulice«. Najbrž je najbolj znana tista, ki so jo hranili v Vatikanu. Drugo sulico so hranili v Parizu, kamor jo je v 13. stoletju prinesel sveti Ludvik, še eno pa so imeli v Krakovu.

Ampak kaj naj bi sveta sulica, krščanski simbol in relikvija, pomenila nekdanjemu katoliku in že zgodaj protikrščansko usmerjenemu Adolfu Hitlerju? Že v svojih dunajskih letih je bil goreč antisemit in je zavzeto prebiral Nietzschejevega Antikrista, ki odobrava krščanstvo kot »najvišjo obliko judovstva«.

Odgovor je morda delno povezan z vsebino srednjeveških legend o sveti sulici. Janez v svojem evangeliju piše, da je rimski vojak, ki je prebodel Kristusovo telo, nevede izpolnil prerokbo iz Stare zaveze. Po prepričanju okultistov mora biti predmet, s katerim se je dopolnilo tako pomembno dejanj, tudi sam žarišče magičnih moči.

Hitler pa naj bi bil s to močjo dobesedno obseden, imel je sanje (»vizije«) o njej ... Čudno pa je tudi, da se je zelo zanimal za zaklad Habsburžanov, čeprav je imel njihovo dinastijo za izdajalko nemškega naroda.

»Po hudem bombardiranju Nürnberga v oktobru leta 1944 je dal Hitler zapreti sulico in zaklade Habsburžanov v samo zato urejen trezor. Šest mesecev pozneje je sedma ameriška armada obkolila stari del mesta, ki ga je branila kar znatna sila: 22 000 vojakov, 100 tankov in 22 artilerijskih polkov. Štiri dni so trajali boji, dokler ni 20. aprila 1945 - na 56. rojstni dan Adolfa Hitlerja - nad ruševinami končno zavihrala ameriška zastava. /.../ Ne glede na to, da smo lahko upravičeno skeptični, kar zadeva izjave okultistične magije in legendo o sveti sulici, je dejstvo, da je Hitler nekaj ur po »padcu« sulice naredil v Berlinu samomor.«

*

Vsi citati in navedki so iz knjige Čarovnice, vedeževalke, alkimisti.

In vem, da naslov (Peklenske legije) nima skoraj nič opraviti z vsebino, ampak tako je bilo naslovljeno poglavje v zgoraj omenjeni knjigi, pa sem vzela kot naslov. :P