Kot lahko vidite na lastne oči smo danes priča nezadovoljstvu in raznim razprtijam. Veliko ljudi išče kje je smisel življenja in katere stvari so res pomembne. V kapitalizmu se je veliko govorilo o vrednotah kot so denar in kariera. Kolikokrat smo slišali: ''Oplemenitite svoj denar; denar je edino kar šteje; če imaš denar imaš spoštovanje'' ali pa: ''ustvarite si dobro kariero; kariera na prvem mestu; z kariero do uspešnega življenja in samospoštovanja''. Današnje dni pa lahko vidimo koliko denar in kariera resnično pomenita. V primeru da se oni odločijo za recesijo, so vam vsi življenski prihranki, katere ste hoteli oplemenititi tako v delnicah kakor tudi v skladih, sedaj vredni tudi do 10krat manj, kot pa na začetku. Morda bi bilo fino vprašati tudi na tisoče ljudi, kateri so izgubili svoja delovna mesta kaj jim je prinesla ta, v zvezde kovana kariera. Prinesla jim ni nič, vzela pa marsikaj, denimo čas ki so ga posvetili karieri, odvzeli pa svojim najbljižjim in samemu sebi. Vendar zakaj so nam to govorili in vbijali v glavo neke vrednote? Razlog je sila preprost: Z denarjem nas lahko kontrolirajo, s kariero pa nam vzemajo človeško dostojanstvo in nas zasužnijo. S kariero delamo za njih in ne zase... koliko denarja dobimo, toliko ga zagonimo za nepotrebne reči... saj zadnje čase večkrat slišimo besedo potrošnik kot pa človek, ko imamo v mislih homo sapiensa. Pomislite koliko časa govorimo ''vau'', ko se vsedemo v svoj novi avto in nenazadnje koliko časa je tole nov avto? Čez nekaj mesecev vemo, da ta avto, za katerega smo varčevali par let ne bo več najnovejši in si bomo želeli spet nekaj novega. Veliko govora je bilo o tem, da nas osrečuje napredek. Ste se kdaj vprašali koliko dobrega in koliko slabega nam je prinesel napredek? Napredek je bil v večji meri potuha za vse nas. Samo pomislite kaj so nam prinesli mobilni telefoni? Veliko reklam o mobilni telefoniji je temeljilo na svobodi. ''Postanite svobodni!'' so rekli. In res... zelo smo svobodni ko nas šefi kličejo v nedeljo za čas družinskega kosila...''ja.. ok! Sem že na poti.'' govorimo v slušalko, med tem ko nas soproga postrani gleda, ker ve, da nas do večera ne bo nazaj. Poleg tega si danes življenja brez mobilnika ne zna nihče več predstavljati, pred 15 leti pa ga ni noben pogrešal. Videli pa bomo še kakšne bodo posledice sevanja telefonov, katere tako zvesto cele dneve nosimo v žepih ali pa ga tiščimo ob glavo. Ne pravim, da je napredek nasplošno dober ali slab, si pa upam trditi, da je napredek v kapitalizmu izredno slab, saj ga ne ženejo naprej človeku in naravi prijazne tehnologije in inovacije, temveč le dobiček in konkurenca. Ker pa vemo da denarja ni nikoli dovolj tudi napredka ni, zato je napredek v zadnjih nekaj letih prehiter, da bi ga bilo možno obvladovati. Vsak razvoj nečesa novega in boljšega za sabo potegne tudi veliko slabih stvari, ker pa je danes napredek tako hiter, se človek ne more več posvečati stranskim učinkom napredka in to je pripeljalo do tega, da stranski učinki napredka sploh več niso stranski, temveč so postali glavni problem. Če se vprašamo kaj je napredek v prehrambeni industriji? Nova tehnologija, ki da večje število proizvodov slabše kvalietete ali tehnologija, ki da manjše število proizvodov boljše kvalitete? Hmmm... naredimo krivuljo demand in suply in poglejmo pri kateri cifri je ravnovesna točka. Seveda je ravnovesna cena višja pri niši ki daje na kvantiteto in ne na kvaliteto, zato ker imajo itak vsi iste reklame in ljudje tako ali tako ne vedo zakaj so se odločili ( ''odločili so se za cenejše, boljše, francosko''). Če mi hoče kdo glede tega kontrirati mu naj dam še en namig: Koliko se danes spodbuja male kmete ( danes se beseda kmet celo uporablja kot slabšalen pomen) , ki pridelajo kvalitetno hrano in koliko velike koorporacije ki zalagajo celo evropo z istimi tonami umentno sintetiziranega dreka? Prižgite TV ali pa se prešetajte po svoji soseski in poglejte plakate... videli boste. Včasih še tega ni bilo toliko mogoče, ker so bile carine glavni problem velikim koorporacijam ampak hej... tega problema ni več, saj smo v EU pa še na G20 so namenili 200 milionov za vzpodbujanje mednarodne trgovine! Trikrat hura za Glupih20! Potem se pa folk čudi da so bolni, da ni imunskega sistema in hej... poglejmo kaj bodo na TV rekli! Seveda imajo na TV kot vedno rešitev:'' jejte te tabletke pa one pa tretje. Hrana je izgubila vitamine in hranilno vrednost zato se odločite za NAŠE prehransko dopolnilo!'' Od teh vitaminčkov se jaz lepo vmehko vserjem! Najrajš vidim da naša oma skuha krompir, zelje in domače kranjske klobase, pa lahko preštiham celo trtje, brez tega da bi vsako jutro spil actimel! Velikokrat slišim ljudi ki jamrajo: ''Ali ti ljudje dandanes res nimajo nobene morale?'' Seveda da ne, ker sploh niso bili vzgojeni v moralnih načelih! Kako pa danes vzgajamo svoje otroke? ''Uči se več! Boljše ocene dobivaj! Ti si dobil 4, sosedov je pa 5!'' Čez 20 let... ''delaj za večje plače! Več denarja! Boljši avto! Sosed ma tako bajto, glej kako maš ti! Sosedi hodijo v Grčijo na dopust ti pa na Hrvaško!'' In potem pričakujemo da bo človeku, ki smo mu celo življenje tako diktirali mar za neke skupne vrednote? Če še ni kdo pogruntal... z konkuriranjem in tekmovanjem lahko tekmujemo in konkuriramo v končni fazi sebi, ker tudi če smo zmagali, bomo kamalu tudi premagani od nekoga drugega. Toliko o teh VZPONIH IN PADCIH, ki se jih smatra kot del vsakdana. Teh je ravno toliko, koliko krat smo tekmovali. Danes ljudje veliko jamrajo, da so njihova življenja prehitra in nimajo časa zase, kaj šele za svoje bljižnje. Časa imamo ravno toliko kot si ga vzamemo. Če smo 3 ure svojega časa prodali šefu, in sedaj delamo 11 ur namesto 8, da si bomo kupili nov avto ali pa gradil bazen, smo si sami krivi. Sami smo prodali svojo dušo hudiču, noben nas ni prisilil v to dejanje. Tudi našim ženam bi pomenilo več da smo tri ure z njo, kot pa da ji ob neki POSEBNI PRILOŽNOSTI kupimo diamantni prstan, katerega diamant je izkopal otrok v afriki in si ga moral vtakniti v rit, da mu ga niso vzeli drugi. Nasvet: Naslednjič ko kupite kak prestižen diamant, povohajte kako prestiženj vonj ima. Skratka... Naša življenja so postala pusta, ker smo delali za tujo prihodnost, za prihodnost in dobrobit kapitalizma. Cilj današnje ekonomije je ŽE V TEORIJI maksimiziranje dobička, potem takem res nevem zakaj se ljudje sploh sprašujejo kam so šli dobri odnosi. Pri bilo katerem ekonomskem izobraževalnem programu se leta in leta govori o maksimiziranju dobička... kaj pa javne dobrine in zunanje eksternalije? No ja... za njih je dosti da znajo ta dva pojma samo definirati. In če se sprašujete zakaj so se ti ideali v tako hitrem obdobju sesuli v prah, mi pa se počutimo prevarane, vam lahko dam en sila preprost odgovor... Teh idealov si nismo želeli mi ampak oni, mi pa smo sprejeli tisto kar so nam oni ponudili. In ves čas ko smo mislili da smo si ustvarjali življenje smo le nežno hodili po njihovih sanjah. Zato so se te sanje tako hitro sesule v parh, ker so bile že od samega začetka neodvisne od nas, saj te sanje sploh niso bile naše. Oni so nam sanje dali in oni so nam sanje vzeli. In nasvet za naprej... Vidimo da je danes pojem sreče izredno kratkotrajna stvar. Pa vendar... ali mora biti kratkotrajna ali smo jo le mi iskali v kratkotrajnih stvareh? Vidimo, da je denar, kariera, nov avto ipd. Vse kratkotrajno. Kaj pa je dolgotrajno? Dolgotrajna sreča je vez med prijatelji, sosedi, družini in harmonija v okolju v katerem živimo in v nas samih. Dolgotrajno je le zadovoljstvo, katerega delimo z drugimi in katerega drugi delijo z nami. Zatorej prečrtajmo, počečkajmo in raztrgajmo stavek:'' Danes ni več nič sastonj.'' Vsak naj nekaj malega prispeva in za to naj ne zahteva nič nazaj in videli bomo, da bo vsak dobil nekaj zastonj. Srečo bomo našli v tem, da se zavedamo kaj imamo in ne stremimo za nečem česa nimamo. Če ne moremo vsak dan it v gostilno jest, bodimo zadovoljni, da imamo sploh kaj doma za jest, ker tega miljarde ljudi nima. Če naš otrok ne nosi petk domov, bodimo veseli, da je zdrav in sposoben razmišljanja, ker na miljone staršev na tem svetu ni te sreče. Če hočemo višje plače, bodimo veseli, da sploh imamo službe, ker jih veliko ljudi nima. Če si ne moremo privoščiti nekega luksuza pa bodimo srečni, da lahko nudimo svoji družini tisto kar res potrebujejo, tudi ljubezen . Nikakor nočem reči, da bodimo z vsem zadovoljni! Nikakor ne! Skušam povedati, naj se ne poskušamo zadovoljiti z kratkotrajnimi stvarmi, ker tem ni nikdar konca in zadovoljstva. Namesto da se odločimo za delo in pogodbe se odločimo za družino in zaupanje, kajti od tu izvira prava sreča. Sanjajmo svoje sanje. Zamislimo se, kaj res hočemo, kaj nas res osrečuje. Predstavljajmo si, da na svetu obstajajo le stvari, za katere tako povdarjajo, da so dobre za nas in da na svetu ni nobenih drugih malenkosti. Bi bili srečni? In vedimo... dokler nam je denar glavna stvar, smo vredni toliko kot je denar sam... nekaj barve in celuloze.
