Angleški profesor R. Cup je v svojem predavanju ob stoti obletnici rojstva Nikola Tesle zelo slikovito odgovoril na vprašanje, s čim je Tesla pravzaprav tako bogato obdaroval človeštvo: »Davno, v prazgodovini, je anonimni genij iznašel kolo. To je eno najkoristnejših del, ki jih je človek kdaj koli dal svojemu rodu. Takšna iznajdba je bila nemara povsem razvidna, iznajdba nevidnega kolesa, ki je narejeno le iz magnetnega polja, pa je daleč od razvidnosti; in prav to smo prejeli od Tesle, saj se je lahko porodilo le v briljantnem in izjemnem razumu.«

Ko umremo, se naša duša dvigne iz gostiteljskega telesa. Če je duša starejša in ima izkušnje iz prejšnjih življenj, nemudoma ve, da je bila osvobojena in da se vrača domov. Te napredovale duše ponavadi ne potrebujejo nikogar, da bi jih sprejel ob vhodu v duhovni svet. Vendar pa večino duš, s katerimi se ukvarjam, tik nad zemeljsko astralno ravnijo pričakajo njihove vodnice. Mlajše duše so včasih nekoliko izgubljene, zato jih vodnice pridejo iskat tudi bližje k zemeljski ravni.

Leta 1976 je Zecharia Sitchin dvignil veliko prahu z izdajo svoje knjige Dvanajsti planet (The Twelfth Planet). V tej knjigi in številnih drugih, ki so sledila, je Sitchin predstavil svoja spoznanja do katerih je prišel ob prevajanju starih sumerskih tekstov. V slednjih je opisana neverjetna zgodba nastanka človeštva na Zemlji - zgodba, ki je precej različna in veliko bolj fascinantna od tiste, ki smo se je učili v šoli.

Zgodilo se je 26. maja 1828 dopoldne. Visok, robusten mladenič se je opotekal po nürnberškem trgu. Zmeden se je ustavljal, si ogledoval hiše, ljudi, nebo. Potem se je obrnil in se napotil tja, od koder je bil prišel. A je spet zastal, se oziral okrog in tiho premikal ustnice. Mimoidoči se mu je približal in ga vprašal, ali se počuti dobro. Jecljal je nerazumljive besede in prestrašeno opazoval sogovornika.

Fant, ki ga doslej še nihče ni videl na trgu Unschlitt, se ni zdel opit. Mogoče je bolan, umsko prizadet ali zmešan … Najbolje bo o njem obvestiti policijo. Kmalu se je neznanec znašel na žandarmeriji v središču Nürnberga. Ko so ga spraševali, kdo je, jih je le opazoval s praznim pogledom. Pretresli so mu žepe, čemur se sploh ni upiral. Pri sebi je imel ovojnico z dvema pismoma. »Ubog delavec sem,« je pisalo v prvem, »ta fant mi je bil zaupan 8. oktobra 1812, da bi ga vzgojil v kristjana. A naročeno mi je bilo, naj ga zadržujem daleč stran od drugih. Ubogal sem, a zdaj ne morem več. Tukaj ga imate!« V drugem pismu je pisalo: »Sem mati tega fanta, njegov oče, ki je bil častnik v konjenici, je mrtev. Ne morem ga vzdrževati. Vidite ga, zdrav in močan je, lahko bi bil dober vojak. Ime mu je Kaspar Hauser, rodil se je leta 1812.«