Ko je Michael Walsh, nekdanji jezuit in vrhunski strokovnjak za notranjo politiko rimskokatoliške cerkve, leta 1989 objavil svojo knjigo o Opusu Dei, ki še danes velja za eno najbolj poglobljenih analiz te skrivne organizacije, jo je podnaslovil Raziskava tajnega društva, ki se bori za prevlado znotraj rimskokatoliške cerkve. Le tri leta pozneje, 26. junija 1992, je papež Janez Pavel II. pred stotisočglavo množico navdušenih privržencev Opusa Dei, ki se je zbrala na trgu pred baziliko sv. Petra, uradno beatificiral ustanovitelja, španskega duhovnika Joseja Mario Escrivo de Balaguerja y Albasa - in Opus Dei je že pomenil najmočnejšo skupino znotraj rimskokatoliške cerkve. Danes je Opus Dei dejanska oblast rimske kurije in nadzoruje finance rimske cerkve, njene stike z javnostjo, zunanjo politiko, ideologijo ter vse druge pomembne aktivnosti. Vsi, ki delajo v Vatikanu ali so tako ali drugače povezani s hierarhijo katoliške cerkve, skrbno pazijo, da se s svojimi dejanji ali izjavami ne bi zamerili tej skrajno konzervativni organizaciji, katere cilj je, da - zlepa ali zgrda - postavi rimsko cerkev v samo središče vsega družbenega dogajanja ter ji pribori položaj, kakršnega je uživala v srednjem veku.

»ULTIMA THULE« naj bi bilo glavno mesto prve celine naseljene z Arijci. Imenovala se je HIPERBOREJA, in je bila starejša od Lemurije in Atlantide (celine napredne kulture, ki so se potopile). Skandinavci imajo legendo o »Ultima Thule«, čudoviti deželi, visoko na severu, kjer sonce nikoli ne zaide in prebivajo predniki arijske rase.

Thule predstavlja del sprejete ideologije Adolfa Hitlerja in je bistveno prispevala k oblikovanju nacizma in trejega rajha v Nemčiji.

Kot smo pravkar videli, je bil nemški razvoj po versajski pogodbi vnaprej določen z zahtevo, da Nemčija odplačuje odškodnino v višini 123 milijard mark v zlatu in 26 odstotkov letnega nemškega izvoza. Propad nemškega denarnega sistema je bil zaradi teh odplačil predvidljiv - kronična inflacija!

Sredi tega kaosa je Nemčija izdala moratorij na vsa odškodninska odplačila za dve leti. Zmagovite sile so to zavrnile, in 9. januarja 1923 z glasovanjem tri proti ena - Anglija je po ukazu CITYJA glasovala proti - izglasovale, da je treba nemško vlado orubiti zaradi svojih zaostalih plačil. Zato so francoske in belgijske čete zasedle področje Porurja. Ker pa so nemški delavci v Porurju začeli štrajkati, se je okupacija izkazala za neuspešno. Ko je Nemčija pristala na kompromis, znan kot DAWESOV načrt, so čete odšle.
Dawesov načrt, ki si ga je zamislil J. P. Morgan, Rothschildov pristaš, naj bi Nemčiji v prvih štirih letih odobril 800 milijonov dolarjev posojil. Načrt pa je propadel, ko so nemške odplačilne zahteve narasle. Zamenjal ga je Youngov načrt (poimenovan po Morganovem agentu Owenu Youngu): da bi lažje plenili, so mednarodni bankirji ustanovili banko za mednarodno poravnavo (Bank for International Settlement). S tem so se lažje opravljala odškodninska plačila s preusmerjanjem fondov iz posojilnih računov ene dežele na račune druge. Bankirji pa so ponovno imeli koristi z zaračunavanjem uslug in s provizijami.