Angleški profesor R. Cup je v svojem predavanju ob stoti obletnici rojstva Nikola Tesle zelo slikovito odgovoril na vprašanje, s čim je Tesla pravzaprav tako bogato obdaroval človeštvo: »Davno, v prazgodovini, je anonimni genij iznašel kolo. To je eno najkoristnejših del, ki jih je človek kdaj koli dal svojemu rodu. Takšna iznajdba je bila nemara povsem razvidna, iznajdba nevidnega kolesa, ki je narejeno le iz magnetnega polja, pa je daleč od razvidnosti; in prav to smo prejeli od Tesle, saj se je lahko porodilo le v briljantnem in izjemnem razumu.«

Nenavaden že kot otrok
Rodil seje 10. julija v Liki na Hrvaškem očetu Milutinu, pravoslavnemu duhovniku, in neizobraženi, vendar inteligentni materi Džuki. Tako je bil Nikola vsak dan deležen očetovega izobraževanja, da bi se kar najbolje pripravil na svečeniški poklic. Izobraževanje je bilo sestavljeno iz raznih vaj od uganjevanja očetovih mislil v nekem trenutku, ponavljanja dolgih stavkov do računanja na pamet. Že kot deček je bil nenavadno občutljiv in izjemno inteligenten. Nekoč je zapisal, da je kot majhen deček opazoval ljudi, ki so gazili po snegu in puščali za seboj svetlečo sled. O odvrženi kepi snega pa je dejal, da se je bleščala kakor žarnica. Rad se je igral tako, da je mačka vlekel za rep in dolgo dlako na hrbtu, saj ga je to, kar je videl, zelo očaralo. Zadevo je opisal takole: »Mačkov hrbet se je kopal v svetlobi, moja roka pa je povzročala ognjemet isker, katerih prasketanje je bilo slišati po vsej hiši.« Oče mu je pojasnil, da gre za elektriko, mati pa mu je večkrat svetovala, naj to početje opusti, saj bi lahko zanetil požar. V povsem temni sobi pa je okoli mačka videl zlato avreolo kot na slikah svetnikov.

Tesla je odkril, da ima še eno nenavadno sposobnost, podobno tisti, ki jo je imel njegov pokojni brat Dane (njegova prezgodnja in nepojasnjena smrt je močno vplivala na življenje Nikole), in sicer vizualno pomnjenje dogodka do najmanjših podrobnosti. Slike so se mu prikazovale iznenada in tako razločno, da včasih sploh ni mogel razločiti, ali gre za vizijo ali pa je res nekaj pred njegovimi očmi. To ga je zelo vznemirjalo, nenavaden pojav pa je proučeval velik del svojega življenja. Zapisal je, da je te stvari in prizore v resnici videl in da niso bili plod njegove domišljije ali bolnega uma. Imaginarnih slik se je skušal znebiti tako, da se je noč za nočjo v mislih podajal na potovanja v nova mesta in dežele, kjer je živel, srečeval ljudi in si pridobival prijatelje. Takole je zapisal: »Čeprav je videti neverjetno, je vendarle res, da sem jih imel enako rad kot ljudi iz resničnega sveta.« Po sedemnajstem letu starosti je spoznal da lahko, če se potrudi, ukroti nenadzorovane vizije in jih spremeni v dragocene pomočnice. Zelo presenečen je opazil, da zlahka vizualizira modele, risbe ali poskuse, tako da mu pravih poskusov niti ni bilo treba opraviti.
Zapisal je: »Ko se porodi zamisel, jo začnem uresničevati v domišljiji. Menjavam konstrukcijo, jo izboljšujem in napravo preskušam v mislih. Vseeno mi je, ali je ta v moji glavi ali na delovni mizi v delavnici. Ugotoviti mi uspe tudi to, ali je v ugodnem ravnotežnem položaju.« Zadnjih dvajset let življenja je tako izpeljal prav vse izume in le malokaterega matematičnega problema ni mogel obdelati in predvideti njegovih učinkov. Nihče od številnih psihologov in fiziologov, ki jih je prosil za nasvet, tega pojava nikoli ni mogel ustrezno razložiti.

Že kot otrok je bil večkrat v smrtni nevarnosti: nekajkrat se je davil, zgodilo se je, da so ga skoraj živega skuhali v velikem kotlu vrelega mleka, nekoč pa je vso noč prebil zatrpan v neki stari grobnici. Večkrat je hudo zbolel in niso vedeli, ali bo preživel.

Zelo rad je bral, tudi po 20 ur na dan, in tudi to kaže na svojevrsten pojav. V šoli je reševal naloge sproti, medtem ko jih je učitelj pisal na tablo. Njegov um je poleg drugega vseboval tudi celotne logaritemske tabele. Pozneje je v nekem obdobju življenja znal na pamet več knjig. Marsikdaj se je z uglednimi profesorji zapletel v razprave in podajal rešitve, boljše od tistih, ki so jih poznali znanstveniki. Tesla je pripovedoval še o nekem čudnem pojavu, ki ga je doživljal. Tedaj, ko sicer ni bil z mislimi pri nekem problemu, je nenadoma ugotovil, da ve odgovor.

Kot smo že omenili, je imel izredno občutljiva čutila. Tako je na primer leta 1899 ob poskusih v Koloradu slišal grmenje, oddaljeno 900 kilometrov, njegovi mlajši asistenti pa so ga lahko slišali le nekaj dlje kot 250 kilometrov. Včasih je slišal tiktakanje ure tri sobe proč od svoje, pristanek muhe na mizi pa je v njegovem ušesu odmeval kot pristajanje letala na letalonosilki. Zvok kočije, ki je bila 10 kilometrov daleč, mu je pretresla vse telo. Pri žvižgu lokomotive, oddaljene 30-45 kilometrov so bile vibracije stola, na katerem je sedel, tako močne, da bolečine ni bilo mogoče prenašati. Kadar mu je košček papirja padel v tekočino, je v ustih začutil poseben, neprijeten okus, vonj kafre pa mu je povzročal nelagodje. V temi je v oddaljenosti štirih metrov začutil, kje so predmeti. Srčni utrip se mu je spreminjal od nekaj do 260 udarcev na minuto.

Zaradi vseh nadnaravnih sposobnosti so se o njem vse življenje razpredali miti in legende. Neka književnica, ki je Teslu posvetila knjigo, je bila trdno prepričana, da je mož »utelešenje superiornega bitja z planeta Venera.«

Tesla se ni prav nič obremenjeval z zgodbami, ki so krožile o njem in njegovih čudnih navadah. Ko je živel v New Yorku, je vsak večer ob osmi uri prišel na večerjo v sobo hotela Waldorf Astoria. Kot navadno, ga je na mizi čakalo osemnajst platnenih prtičkov. Za mizo je skrbno z različnim prtičkom obrisal vsak kos pribora in kristalno posodo. Ko je bil postrežen, je hitro vedeli, količino hrane v posodah (količino juhe v krožniku, prostornino kavne skodelice, prostornino kosa jedi ...), saj drugače ni mogel uživati v jedi. Vedno je jedel sam.

Oboževal je števila, deljiva s številom tri, mrzlično se je bal umazanije in imel še kup drugih obsesij, ki so ga spremljale vse življenje. Tedaj ko je delal poskuse, je v Colorado Springsu živel je v dva kilometra oddaljenem hotelu zahteval sobo v prvem nadstropju, saj dvigalom ni preveč zaupal. V laboratorij se je vsak dan odpeljal s konjsko vprego, in sicer tako, da je sedel z nogami vstran, sicer tako, da je bil če bi se zgodila nesreča vsak trenutek pripravljen odskočiti. Med hojo pa je imel navado šteti korake.

Tesla je bolestno oboževal golobe in jih velikokrat tudi hranil v parku. Nekoč, ko je neka bela golobica hudo zbolela, več dni njenega okrevanja ni prišel iz sobe. Dvema časnikarjema je pripovedoval, kako močno sta bila z golobico povezana. Dovolj je bilo, da je samo pomislil nanjo in že je priletela. »Da, ljubil sem to golobico, kakor ljubi moški žensko, ona pa je ljubila mene.«

Da je bil Teslov osebnostni razvoj kljub obsesijam na visoki ravni, ni treba posebej poudarjati. Sovraštva ni poznal, to je med drugim tudi nakazal v odgovoru na vprašanje, zakaj se ne želi postaviti na nobeno stran v srbsko-hrvaški vojni v času med 1941-1945. »Enako ljubim svoj srbski narod kot svojo hrvaško domovino.« Zatrjeval je, da nikoli ne bi položil roke na človeka, razen morda pred naperjenim revolverjem. Lahko pa mu očitamo njegovo mnenje o ženskah, saj je trdil, da ženske nikakor ne bi smele zavzemati mesta v poslih in industriji. Menil je, da je hotenje žensk, da bi zasenčile moškega, znamenje propadanja civilizacije.