Protokolov naj bi bilo 24. Za primer navajam prvih osem.

PROTOKOL 1

Brez slepomišenja se bomo pogovarjali o pravem pomenu vsake misli: s primerjanjem in sklepanjem bomo osvetlili dejstva, ki nas obkrožajo.

Začel bom s predstavitvijo sistema dveh zornih kotov, našega in tistega, ki ga imajo goyimi (gojim: živina, oznaka za nežide).

Naj poudarim, da pri večini ljudi nizkotni vzgibi prevladujejo nad višjimi, zato je najučinkovitejše vladanje z nasiljem in terorjem, ne pa z akademskimi razpravami. Vsak človek stremi k moči, bi, če bi le mogel, postal diktator, in resnično redki so tisti, ki ne bi bili pripravljeni žrtvovali dobrobiti vseh za svojo lastno.

Kaj omejuje žrtveno žival po imenu človek? Kaj jo je usmerjalo doslej?

Na začetku družbe je bil človek podrejen brutalni, slepi sili: pozneje zakonu, ki je ista, le zakrinkana sila. Zato sklepam, da je pravica, po naravnem zakonu, sila.

Politična svoboda je ideja, ne pa dejstvo. Vedeti moramo, kako to idejo izkoristiti, kadarkoli se za to pokaže priložnost, kako jo uporabiti kot vabo, da na svojo stran pritegnemo množice, ki bodo premagale stranko na oblasti. Naloga je tem lažja, če je tudi nasprotnik okužen z idejo o svobodi, s tako imenovanem liberalizmom, in je, zaradi te svoje ideje, pripravljen prepustiti del svoje moči drugemu. Tu se pokaže zmagoslavje naše teorije: popuščene vladne uzde bodo zaradi temeljnega zakona življenja prešle v druge roke, saj slepa sila naroda ne more biti brez vodstva niti en sam dan, nova oblast  pa bo nadomestila staro, ki je bila zaradi liberalizma že oslabljena.

V sodobnem času je moč liberalnih vladarjev zamenjala moč zlata. Včasih je vladala vera. Ideje o svobodi ni mogoče uresničiti, ker je nihče ne zna uživati zmerno. Če prepustiš vlado ljudem, se bodo spremenili v neorganizirano množico. Tako nastane notranji konflikt, ki se nemudoma razvije v boj med razredi, kar vodi do propada države. Tako lahko njihovo pomembnost primerjamo s pomembnostjo kupa pepela.

Najsi se država izčrpa zaradi lastnih krčev, najsi jo pod vpliv zunanjih sovražnikov pripeljejo notranja nesoglasja, v obeh primerih bo izgubljena: imeli jo bomo v oblasti. Despotizem kapitala, ki je v naših rokah, bo zanjo rešilno bilka, ki jo bo država morala sprejeti, sicer bo poražena.

Kdor meni, da so tovrstna stališča nemoralna, naj se vpraša: če ima vsaka država dva sovražnika, notranjega in zunanjega, in si do zunanjega jemlje pravico kakršnekoli dejavnosti, in ne smatra za nemoralno, če proti njemu uporablja vse možne umetnije vojne: da mu skriva načrte za napad in obrambo, da ga napada ponoči, s številčno močnejšo vojsko itd., kako lahko potem kdorkoli trdi, da je napad na notranjega sovražnika - uničevalca družbene strukture - kjer gre za enak načini bojevanja, nemoralen in nedovoljen?

Je  mogoče,   da   katerikoli  človek  z   logičnim,  zdravim   razumom verjame, da je možno uspešno voditi množice z razumnimi nasveti in argumenti? Množice, v katerih se rojevajo ugovori in nasprotovanja, in jih podpirajo ljudje, ki imajo le šibko zmožnost razsojanja? Ljudi v množicah  vodijo   nizke   strasti,  nepomembna   prepričanja,   navade, tradicije in patetično teoretiziranje, zato postanejo žrtve družbenih razprtij,  to  pa ovira  kakršenkoli  sporazum, četudi  bi  bilo dovolj razumnih dokazov. Rešitve, ki jih predlagajo množice, so odvisna od sreče ali pa od  prepričanj glavnine tolpe, ki zaradi nepoznavanja političnih skrivnosti predlaga absurdne rešitve, ki vodijo v anarhizem. Politika nima nič skupnega z moralo. Vladar, ki vlada na principu morale, ni dober politik, zato sedi na majavem prestolu. Kdor hoče vladati, se mora zanašati tako na pretveze kot na zvijače. Cenjeni človeški lastnosti, kot sta odkritost in poštenost, sta v politiki greh, saj bosta vladarja, ki jima služi, porazila hitreje kot najmočnejš sovražnik. Tovrstne usmeritve naj veljajo v kraljestvu goyimov, nas pa mora voditi modrost in se ne smemo pustiti ujeti tovrstnim pastem.

Naša pravica je sila. Beseda pravica je abstraktna, z ničemer podkrepljena misel. Beseda ne označuje ničesar drugega kot: daj mi tisto, kar hočem, sicer ti lahko dokažem, da sem močnejši od tebe.

Kje se pravica začne? Kje se konča?

V vsaki državi, kjer je oblast slabo organizirana, kjer vladajo neosebni zakoni, ki so jih napisali vladarji, izgubljeni v poplavi idej o liberalnih pravicah, najdem novo pravico - pravico močnejšega, s katero postavim nov red, nove institucije in postanem vladar tistih, ki so se vladanja zaradi svojih liberalnih pogledov prostovoljno odrekli.

Med vsemi oblikami moči bo prevladala naša, ker bo ostala skrita do trenutka, ko bo že tako okrepljena, da je ne bo mogla spodkopati nobena še tako pretkana spletka .

Iz začasnega zla, ki ga moramo zagrešiti, bo nastalo čvrsto pravilo, iz, katerega se bo razvil utečeni tok narodovega življenja, ki ga je omajala ideja liberalizma. Cilj opravičuje sredstvo. Zato se moramo v naših načrtih osredotočiti na tisto, kar je nujno in uporabno, in ne na tisto, kar je dobro in moralno.

Pred seboj imamo načrt, ki nam kaže strateško pot s katere ne smemo skreniti, če nočemo izničiti delo in napore mnogih predhodnih generacij.

Preden podrobneje razdelamo načrt za konkretne dejavnosti, moramo doumeti podlost, zanikrnost in nestalnost množice, pomanjkanje njenih zmožnosti za razumevanje in spoštovanje svojega življenjskega položaja, njene lastne dobrobitnosti. Razumeti moramo, da je moč množice slepa, brezčutna in nerazumna sila, na milost in nemilost prepuščena vsakemu predlogu. Slepi ne morejo voditi slepih, ne da bi jih ugonobili. Zato tudi ljudje iz množic, pa čeprav bi morda bili geniji, ne morejo biti njeni voditelji, ker ne razumejo politike. Takšni voditelji bi narod uničili.

Samo oseba, ki so jo že od otroštva urili za neodvisno vladanje, lahko razume besede političnega besednjaka.

Ljudje, ki so prepuščeni sami sebi, ki se razvijajo v okviru sredine, v kateri živijo, so zaradi boja za moč in spoštovanje, nemirov in konfliktov, ki so njihova nujna posledica, obsojeni na propad. Mar je mogoče, da bi ljudske množice razsojale hladnokrvno, brez pritlehni zavisti, da bi se ukvarjale z državnimi zadevami, ki jih se ne smejo mešati z zasebnimi interesi? So se sposobne braniti pred zunanjim sovražnikom? To ni možno, ker vsak načrt izgubi svojo trdnost, postane nerazumljiv in ga ni mogoče uresničiti, če je razpršen na posameznikove omejene interese.

Le despotski vladar lahko izdela jasne, obsežne načrte in pravilno razdeli naloge posameznim delom državnega aparata. Zato neizogibno sledi, da je za vsako državo edina zadovoljiva oblika vladanja tista, ki omogoča oblast v rokah samo ene, zaupanja vredne osebe. Civilizacija ne more obstajati brez absolutnega despotizma. saj množice niso nosilec civilizacije, pač pa je to njihov vodja, kdorkoli pač že to je. Množica je divja in je pripravljena to svoje divjaštvo izživeti ob vsaki priložnosti. V trenutku, ko se množica dokoplje do svobode, se svoboda spremeni v anarhijo, ta pa je sama po sebi najvišja oblika divjaštva.

Poglejmo si za primer samo drhal, zmedeno in opito zaradi pravice do prekomerne uporabe alkohola. To ni pot po kateri bi stopal naš narod. Otroci goyimov so zrasli v bedake. Naši posebni agenti - domači učitelji, lakaji, guvernante v hišah bogatašev, uradniki, javne hiše, kamor goyimi pogosto zahajajo - jih že od malih nog uvajajo v nemoralnost.

Naš moto je sila in pretveza. V politiki zmaguje samo moč, še posebej če se nahaja v talentu, ki je za državnika bistvenega pomena. Nasilje mora biti načelo, zvijačnost in pretveze pa pravilo vlad, ki nočejo izročiti svoje krone v roke predstavnikov kakšne druge sile. To zlo je edini način za dosego želenega cilja. Zato moramo poseči po prevarah, goljufijah in izdaji, če ti služijo doseganju naših ciljev. V politiki je treba znati zaseči tujo lastnino, če s tem dosežemo pokorščino in suverenost.

Naša država hodi po poti mirnega osvajanja in ima pravico, da grozote vojne nadomesti z manj opaznimi in primernejšimi oblikami smrtnih kazni, ki so nujne za ohranjanja terorja, ki vodi v slepo podložnost. Pravična, a neusmiljena strogost je najmočnejši dejavnik moči v državi: obdržati moramo program nasilja in spletk, ne le zaradi dobička, pač pa tudi zaradi dolžnosti, da zmagamo. Doktrina strogosti nam bo omogočila nadvlado nad vsemi drugimi oblikami oblasti. Spoznanje, da se ne uklonimo milosti, bo izbrisalo vsakršno nepokorščino.

V davni preteklosti smo bili prvi, ki smo kričali svoboda, enakost, bratstvo. Neumno papagaji, ki so se od vsepovsod lepili na te vabe, so besede ponavljali za nami, in z njimi pozabili na resnično individualno svobodo, ki so jo prej tako dobro branili pred pritiski drhali. Intelektualci, kvazi modreci goyimov, si niso znali pomagati z abstraktnostjo teh besed: niso opazili pomenske nasprotnosti in medsebojne povezave; niso hoteli videli, da v naravi ni enakosti, zato ne more biti svobode: da je narava sama ustvarila neenakost duha, značaj in zmožnosti, in podrejanje svojim zakonom: nikoli se niso zavedali, da je drhal slepa in da so njeni predstavniki, njihovi izbranci, prav tako slepi kot drhal sama, da adept lahko vlada, čeprav je norec, neadept pa, čeprav morda genij, ne razume politike - vsemu temu niso goyimi posvetili nikakršne pozornosti; a kljub temu je vladarska moč slonela na pravilu: oče je znanje o politiki predal sinu in nihče razen članov dinastije ga ni poznal, zato ga ni mogel izdati podložnikom. Sčasoma se je pomen o pravem pomenu dinastijskega prenašanja političnega znanja izgubil in to je pripomoglo k našemu uspehu.

Zahvaljujoč našim agentom so besede svoboda, enakost, bratstvo privabile v naše vrste legije ljudi, ki so zanesenjaško mahali z našimi zastavami. Te parole so bile črv, ki je neprestano vznemirjal goyimovo počutje in kazil mir, tišino in solidarnost. Tako so se porušili temelji goyimskih držav, kar je pripomoglo k našemu uspehu, k uničenje privilegijev goyimske aristokracije, razreda, ki bi edini lahko narode in države zavaroval pred nami. Na ruševinah aristokracije goyimov smo postavili svojo, finančno aristokracijo. Vstopnina v našo aristokracijo je bogastvo, ki je odvisno od nas, in znanje, za katero so zadolženi naši učenjaki.

K naši zmagi je pripomoglo dejstvo, da smo v odnosih s človekom, ki smo ga hoteli podjarmiti, vedno zaigrali na najbolj občutljive strune človeškega bitja, na pohlep, človeško pogoltnost po materialnih dobrinah; vsaka od teh človeških slabosti je sama po sebi dovolj da paralizira človekovo pobudo, kajti človekovo voljo prepusti tistemu, ki ga je kupil.

Abstraktna ideja svobode nam je pomagala prepričati drhal, da njihove vlade niso nič drugega kot sluge ljudi, ki so lastniki države, in jih lahko zamenjujejo, kot bi menjali ponošeno rokavico.

Ljudi lahko nadziramo prav zaradi te možnosti zamenjave njihovih predstavnikov, to pa smo dosegli z močjo imenovanja.

PROTOKOL 2

Za naše poslanstvo je nujno, da v vojnah nihče ne pridobi ozemlja: vojne se bodo s tem prenesle na ekonomsko področje, in narodi bodo zaradi naše pomoči, doumeli moč naše prevlade, in s tem bosta udeleženi strani na milost in nemilost prepuščeni našim mednarodnim agenturam; Mednarodne pravice bodo imele prednost pred pravicami naroda; pod pravicami pojmujemo dejstvo, da bodo vladale narodom na enak način kot civilni zakoni držav določajo odnose njihovih svojih podanikov.

Administratorje, ki jih bomo izbrali iz ljudstva izključno zaradi sposobnosti poslušnega služenja, ne bomo šolali v umetnostih vladanja, zato bodo zlahka postali figure v rokah naših učenjakov in genijev, ki jih bomo od ranega otroštva vzgajali za upravljanje svetovnih poslov. Kot dobro veste, naši strokovnjaki vse potrebne informacije za vladanje pridobijo preko naših političnih načrtov, iz resničnih lekcij zgodovine, iz seznanjanja s celovitim dogajanjem. Goyimov ne vodi praktična, nepristranska uporaba zgodovinskih dejstev, temveč teoretična rutina brez kritičnega razglabljanja o posledicah. Zato nam jih ni treba jemati resno - naj se zabavajo, dokler jim ne odklenka, naj živijo v svojih praznih upanjih in spominih na svoje užitke. To bo sestavljalo glavnino tistega, v kar smo jih prepričali, da sprejmejo kot zapoved znanosti (teorije). S pomočjo tiska nenehno razvnemamo slepo zaupanje v te teorije. Goyimski intelektualci bodo brez vsake logične potrditve uporabljali vse znanstveno pridobljene informacije, ki so jih naše agenture prebrisano sestavile za vzgojo njihovega mišljenja v tisto smer, ki nam ustreza.

Niti za hip naj se vam ne zdi, da so te trditve le prazne besede: pazljivo razmislite o uspehih, ki so jih prinesli darvinizem, marksizem, ničeizem. Vsekakor bi nam, Židom, moralo biti jasno, kakšen razkrajajoč učinek so imele na goyimski svetovni nazor.

Nujno je, da upoštevamo miselnost, značaj in težnje narodov, če se hočemo izogniti napačnih političnih  in  administrativnih potez.

Zmagoslavje našega sistema, čigar sestavni deli so odvisni od temperamenta ljudi, se bo sesul, če ne bomo upoštevali lekcij preteklosti, osvetljenih z dejstvi sedanjosti.

Današnje države imajo na razpolago tisk, veliko moč, ki usmerja lok človeške miselnosti. Naloga tiska je, da neprestano opominja na nepogrešljive nujnosti, da omogoča glas človeškim tožbam, da izraža in ustvarja nezadovoljstvo. Zmagoslavje svobode govora udejani svojo inkarnacijo v tisku. Vendar goyimske države ne vedo, kako bi to moč uporabile; in tako je prišla v naše roke. Tiska nam omogoča vplivanje na miselnost ljudi, a vendar lahko ostajamo skriti v senci; s tiskom smo našli zlato, pa čeprav smo morali ponj v oceane krvi in solza, žrtvovati mnogo naših ljudi. Vsaka žrtev na naši strani pa je v božjih očeh vredna tisoč goyimskih.

Opomba o današnji situaciji:

Večino svetovnih novinarskih agencij nadzoruje naveza trilateralna komisija - CFR (o teh dveh organizacijah bomo govorili pozneje).