Prostozidarstvo je ena od najstarejših organizacij, ki obstajajo še dandanes. Leta 1888 so med izkopavanji v libijski puščavi našli papirusni svitek, ki opisuje skrivna srečanja skupin okoli leta 2000 pred našim štetjem. Ta bratstva so se že ukvarjala z gradnjo Salamonovega templja. Njihova takratna naloga je bila podobna, kot jo imajo danes sindikati, vendar so že takrat imela mistično tradicijo. Namen prostozidarstva je spreminjanje človekove notranjosti skozi duhovno popolnost v razodetju Boga. Ker prostozidarji pripadajo različnim religijam, tega svojega bogu  imenujejo Veliki graditelj vseh svetov.

Nadaljnje reference najdemo v egipčanski Knjigi mrtvih in bogu Tothu, ki je bil njihov Veliki Mojster. Veliki Mojster je naziv najvišjih vodij. Duhovno znanje prostozidarjev so zamenjali simboli, alegorijami in rituali, s katerimi so se sporazumevali. (Skrivni jezik s simboli, t. i. prostozidarski ritualni stisk roke, piramida, pentagram. uporaba števil tri. sedem, 13 in 33 na vojaških plaščih, emblemi in današnji logotipi in imena družb).

Najpomembnejši simbol mnogih organizacij, tudi prostozidarskih, je predpasnik. Ta je sprva bil preprost in neokrašen, okrog leta 2.200 pred našim štetjem pa ga je DUHOVŠČINA MELCHIZEDEKA nadomestila z belo ovčjo kožo, ki se uporablja še danes. V starem Egiptu so bogove, ki so po starem izročilu letali v Božanskih ladjah, na stene svetišč slikali oblečeni v predpasnike. Kasneje so duhovniki nosili predpasnik kot znak predanosti tem letečim bogovom in kot znak avtoritete, ki predstavlja Boga, vladarja ljudi. Člani BRATSTVA KAČE so nosili predpasnike že okrog leta 3.400 pred našim štetjem: s tem so pokazali svojo pokorščino bogovom, ki so prišli iz neba na letečih kolesih. Dandanes nižji člani različnih lož sploh ne vedo, kakšen je bil originalen pomen predpasnika.

Pred letom 1307 so bili VITEZI TEMPLARJI - skupaj z VITEZI SV. JANEZA   JERUZALEMSKEGA   in  delno   TEVTONSKIMI VITEZI (izvorna sta bila to dobrodelna reda) - vodilna organizacija v pripravi križarskih vojn proti muslimanom. Čeprav se ti redovi med seboj niso marali, so se v imenu krščanstva borili skupaj.

Nikakršno naključje ni, da o VITEZIH TEMPLARJIH in njihovi okultni preteklosti ni veliko znanega, saj je ta nevednost povzročena namerna - še posebej v zadnjih 150 letih. Templjarji sploh ne bi bili tako skrivnostni, če ne bi bilo vplivnih krogov, ki jim je v interesu, da zavijajo resnico v plašč skrivnostnosti.

Tako so Templjarji delili usodo s svojim Gospodom, Jezusom Kristusom. Spreobrnili in zatrli so Kristusovo učenje, ko so krščanski doktrini dodali Staro Zavezo, proti kateri se je Kristus tako vehementno boril. Takrat se je spremenil tudi duh reda Templjarjev. V obeh primerih je bila središčna točka spreminjanja ista. Zadnje čase se je pojavilo kar precej novih, psevdo templjarskih redov. Med njimi lahko vsekakor najdete ljudi s poštenimi nameni, a tudi šarlatane in služabnike tistega načina razmišljanja, proti kateremu so se stari Templjarji borili. Duh Templjarjev s primesmi prostozidarjev je skrajno groteskna, a vendar so naredili prav to (naziv Viteza Templjarja v yorškem obredu (York's Rite)).

V redu Vitezov Templjarjev izstopata dva zelo pobožna moža: Hugues de Payens in Geoffrov de St Omer, eden Frank, drugi Norman. Okrog sebe sta zbrala skupino pristašev, ki jih je gnala vera, kakršno si danes težko predstavljamo, a je bila vendar tako značilna za srednji vek. Na božični dan leta 1117 je ta majhen krog ljudi ustanovil skupino za zaščito romarjev v Jeruzalemu. Njihova edina želja je bila služiti Jezusu Kristusu in veri. Skupina, ki je štela devet vitezov, je bila osamljena - niso imeli ne zaščite, ne sredstev.

Naslednjo pomlad so se odpravili k Baldvinu I., latinskemu kralju Jeruzalema, in k patriarhu. Razložili so jima svoje namene in - potem, ko so krajši čas prebivali v Nemški hiši, bolnišnici, ki so jo upravljali Nemci - so jim kmalu dodelili prostore v starem Templju. In čeprav so po templju dobili ime VITEZI TEMPLJARJI, so sami sebe vedno smatrali za BRATSTVO RESNIČNEGA KRISTUSOVEGA TEMPLJA, pri čemer so v mislih imeli NOTRANJI TEMPELJ DUŠE.

Zgodovina Templjarjev bi bila precej drugačna in verjetno dokaj nepomembna, če ne bi v razvalinah Templja odkrili nekaj nadvse pomembnega. Vendar Vitezi sprva niso vedeli, kaj bi s svojo najdbo počeli. Našli so namreč ostanke hebrejskih zapisov, resda le nekaj delčkov, vendar je vsebina teh zapisov za Templjarje in zgodovino reda postala pomembnejša od vsega drugega. Te koščke zapisov so poslali učenemu Etiennu Hardingu, ki jih je dal prevesti. In to je bil začetek vsega, kar je sledilo. Izkazalo se je namreč, da so bili to zapisi židovskih eschaimin (vohunov), ki so na ukaz duhovščine nadzirali "prekletega mamzerja (kurbinega sina) Jezusa" in njegovo "bogoskrunstvo, ki ga je zagrešil nad Bogom Izraelcev". In vsebina teh poročil je v popolnem nasprotju s tistim, kar nam o tem navadno pridigajo!

Iz teh poročil je razvidno, da je Jezus hebrejskega boga imenoval JAHVEH, Satan. Židom je očital, da so v svojega edinega boga povzdignili samega hudiča. Ostanke tega lahko še vedno najdemo v Janezovem Evangeliju v Novi Zavezi, kjer Jezus reče Židom: "Vi pripadate svojemu očetu, hudiču..." (Janez 8:44). Kristusovo učenje je moral nekdo ponarediti!

Da bi razumeli velikanski šok, ki so ga doživeli Templjarji, se moramo spomniti njihove močne vere. Bog, za katerega je Cerkev učila, da je Kristusov oče, je po Jezusovih besedah hudič, s katerim se je prišel bojevat na Zemljo! Proučevanje Biblije je preprostim Templjarjem kmalu razkrilo, da sta Jezusovo učenje in Stara Zaveza popolnoma nasprotni ena drugi, in zato ne moreta soditi skupaj. Nadalje, Židi svojega boga niso nikoli imenovali oče. temveč JAHVEH in EL SHADDAI. El Shaddai pa je bil Šejtan, t. j. padli angel! (shaddeim = izprijenost, pokvarjenost, el = arhangel. El pogosto napačno prevajajo kot Bog. Vendar pa je v orientalskih jezikih pravilna beseda za boga IL).

Ko so leta 1128 red tudi uradno osnovali (takrat je bil nekakšen njihov pokrovitelj Bernard de Clairvaux, ki je kasneje postal sveti Bernard), je skupinica ljudi že imela skupno skrivnost: odločenost, da prodrejo do resnice o Kristusu. Do takrat so bili precej negotovi, a resnica se jim bo kmalu razkrila. Razumeti moramo trmasto odločenost teh skoraj naivno pobožnih vitezov, katerih edini cilj je bil, da služijo svojemu Gospodu, Jezusu, in ponovno odkrijejo njegove resnične nauke. V tem ni bilo nič napačnega, saj niso načrtovali ničesar, kar bi škodovalo drugim. Bernard jih je posvaril, da njihove ambicije niso dobrodošle in naj svojih nagibov raje ne razkrivajo drugim.

V naslednjih letih niso več našli ničesar v zvezi s prvotnimi Kristusovimi učenji. Red Templjarjev je opravljal vojaške naloge. Skrivnost je kmalu živela le še v spominih nekaterih bratov, pretežno Provansalcev. Vsakodnevne težave življenja na vzhodu niso več dopuščale tratenje časa za skrb o skrivnosti.