Sovjetska zveza in komunizem sta opravila svojo nalogo strašila, zato ni bila več potrebna. Z ruskim sovražnikom so bile zahodne države prisiljene v zavezništva, ki so postavila zakone ZN in NATO iznad državnih zakonov. Vse je teklo gladko. Napočil je trenutek, da se ZDA in SZ združila tudi uradno, čeprav pri proizvajanju kapitala in orožja nista bili nikoli zares ločeni.

U.S. - S.U. (ZDA - SZ): opazite podobnost? Naključje? Morda je naključje tudi to, da tako SZ kot ZDA uporabljata pentagram ne le na vsakem kosu svojega orožja, tanku in letalu, temveč tudi kot državni simbol (rdeča zvezda, pentagon); iluiminatsko vsevidno oko, ki krasi veliki pečat ZDA je prav tako v središču simbola marksističnega režima.

Ponovno je nastopil trenutek, da na sceno zakoraka Velikega brat. Konec koncev so svetovno vojsko zasnovali prav ZN.

Padec naftnih cen leta 1986 je sovjetsko plansko ekonomijo zelo močno prizadelo. Od sedemdesetih let naprej je bil izvoz nafte za Kremlin pomemben vir deviz. Zaslužki so začeli padati prav takrat, ko je Gorbačov s svojimi reformami obljubil več, kot je mogel izpolniti. Gospodarski kaos do katerega je prišlo, je bil eden od razlogov, zakaj se je Moskva odrekla povezavam z vzhodno evropskimi satelitskimi državami. Mnogi Sovjeti so računali na ponovno združeno Nemčijo kot idealnega partnerja za izgradnjo ruske ekonomije.

Novembra 1989 so Sovjeti potegnili preprogo izpod nog Vzhodne Nemčije. Pod pritiskom beguncev, ki so bežali preko Madžarske, in svobodnih gibanj na ulicah Vzhodne Nemčije, je stara NDR razpadla v nekaj tednih. Medtem ko so na zunaj proslavljali dramatičen konec komunistične tiranije, so Iluminati resno dvomili o uspehu ljudske revolucije v vzhodni Evropi. Prav tako jih je vznemirjala alternativa gospodarstvu ZDA, ki se je razvijala v Nemčiji. Zato so anglo-ameriške medije okužili z besedo četrti rajh.

Politični strategi v Londonu in Washingtonu so uvideli dolgoročne učinke nemške unije in obnovljene, močne in končno neodvisne Nemčije vse preveč jasno. Prav tako so se zavedali, da bi projekt Nemčija lahko bil uspešen - v nasprotju z voljo Iluminatov - kar bi povzdignilo in potegnilo za sabo tudi druge države.

Poleti 1990 je vlada Thatcherjeve - po londonskih virih - precej okrepila delovanje britanske tajne služne v Nemčiji in ustanovila novi tajni oddelek. Busheva administracija je prav tako storila več korakov, ki naj bi povečali vpliv na nemško politiko. Neodvisni in pozitivni razvoj ni del načrta Iluminatov.

30. novembra 1989 so na Alfreda Herrhausna, predsednika Deutsche Bank in člana skupine Bilderberger, izvršili atentat (ne Rdeča brigada, RAF - Role Armee Fraktion!). Herrhausen je bil pomemben Kohlov svetovalec. Nekaj dni prej je v intervjuju za Wall Strett Journal govoril o svojih načrtih za obnovo Vzhodne Nemčije. V enem desetletju na bi postala najnaprednejša evropska industrijska država. Prav tako je govoril o programu pomoči za države tretjega sveta. Očitno je bil Herrhausen proti sistemu »establišmenta«, kar je jasno izrazil na konferenci BILDERBERGERJEV leta 1988 in na srečanju Ameriške trgovske zbornice, prav tako leta 1988. Nedolgo zatem so ustrelili tudi vodjo Treuhanda, Detleva Rowedderja. Poskus atentata na Wolfganga Schäubla ni uspel. Vsi napadi so bili povezani z obnovitvenimi težnjami v Vzhodni Nemčiji.

Da je krivdo za umor Herrhausna moral prevzeti fantom Rdeče brigade, je spominja na slabo šalo. Herrhausen je bil ena najbolj izpostavljenih oseb v Nemčiji, zato so zanj veljali posebni varnostne ukrepi. Varoval ga je varnostni oddelek Deutsche Bank, policija je bila odgovorna za nadzor področja, kjer je živel, in je za nadziranje predela, kjer je živel, uporabljala posebej izurjene in opremljene premične enote plačancev (MEK). Kljub temu so atentatorji uspeli izkopati luknjo v ulici Bad Homburg, položiti žice in zgladiti cesto, ne da bi to kdorkoli opazil. Vodja zveznih tožilcev, VON STAHL. je članom Bundestaga povedal, da so načrt pripravili teden dni vnaprej, ko so atentatorji že namestili skoraj vse sestavne dele bombe.

Na dan napada so atentatorji namestili fotoelektrično zaporo, bombo pa namestili na kolo, mimo katerega je moralo peljati Herrhausnovo vozilo. Vse te priprave so opravili na lokaciji, ki jo je nadzirala policija, le pol ure pred dogodkom, ne da bi kdorkoli opazil kaj nenavadnega.

Hišnik v bližini je opazil - približno pol ure pred napadom -nekaj mladih mož, ki so se vedli sumljivo. Še več, Herrhausnov avto je moral zapeljati prvi mimo fotoelektrične zapreke, sicer bi razneslo drug avto.

Nekdanji predsednik Bundesverfassungsschutz (nemška tajna služba). DR. RICHARD MEIER je teden dni po napadu razkril nemškemu parlamentu, da so avto, ki običajno vozi na čelu Herrhausnove povorke treh vozil, odpoklicali. (Je telefoniral kdo od RAF in dejal, da prvi avto ovira atentat?)

Druga posebnost, ki so se je domislili atentatorji in kaže na dokajšnje izkušnje pri ravnanju z vojaškim eksplozivom, je dejstvo, da je bila bomba izdelana kot votli naboj. To je povzročilo, da je udarni val deloval v določeni smeri, udarna sila se ni enakomerno porazdelila po okolici. Izgradnja bombe, pa tudi poznavanje šibkih točk oboroženega mercedesa z odpirajočimi se stranskimi okni, za katere je vedel le ozek krog varnostnih strokovnjakov, ki so poznali ustrezne testne rezultate: za vse to nikakor ne morejo biti krivi teroristi RAF ali katerikoli drugi začetniki.

Varnostna služba na mestu napada ni mogla odkriti nikakršnih koristnih sledi, ki bi lahko kazale na določeno kriminalno skupino. Našli so le košček papirja s petokrako zvezdo, sliko avtomatske puške Heckler & Kohl ter na njej odtisnjeno besedo RAF in Kommando Wo1fgang Beer, ki ne pove ničesar. Kot tudi pri vseh drugih napadih, ki naj bi jih od aretacije tako imenovane druge generacije RAF, zbrane okoli Cristiana Klara, in zdaj že dobro znano izginotje dela teroristov v bivši NDR po letu 1984, ni obstajal in ne obstaja en sam dokaz o dejanskem obstoju levičarske skupine, ki bi jo lahko legitimno poimenovali RAF.

Ni prstnih odtisov, ostankov sline na cigaretnih ogorkih, las ali kakršnakoli druga uporabna sled, ki bi vodila do kriminalcev, ki zdaj že devet let bombardirajo, streljajo in so v zadnjem času celo zelo strokovno razstrelili zapor. Pismo, ki prevzema odgovornost za Herrhausnov primer, je bilo tako ničevo, da se je bivši notranji minister SCHÄUBLE zgražal, da je vsebina pisma v nenavadnem nasprotju z resnostjo in tehnično popolnostjo atentata. Navkljub brezupnemu pomanjkanju dokazov ali vsaj namigov in sledi o teroristični organizaciji RAF, se nemška varnostna služba še vedno oklepa teorije o tem, da je za zločine kriva RAF.