|
Stran 1 od 2
Vedno znova tako Nemčijo kot tudi preostali zahodni svet
pretresajo tako imenovane energetske krize, njihovi scenaristi pa so
mednarodni bankirji.
Leta 1974 je cena surove nafte zaradi naftnega embarga OPEC
vrtoglavo narasla. Izza kulis so mednarodni bankirji sklenili dogovor z
arabskimi voditelji OPEC-a. Postopek je preprost. Arabci so zaslužili, ker
so cene
narasle, vozniki vozil
- kupci - so plačali, naftne multinacionalke pa so prav tako
pobrale denar. Naftne družbe, kot so ARCO, SHELL, MOBIL, EXXON... so sodelovale z banko Chase
Manhattan Bank (Rockefeller). Sklenili so dogovor z voditelji OPEC-a, da
dobiček, ki ga bodo zaslužili s prodajo nafte po višjih cenah, naložijo za
trideset let po 7-odstotni letni
obrestni meri v Chase Manhattan Bank.
To je omogočilo, da so tako imenovane države tretjega sveta,
kot so Mehika, Brazilija in Argentina dobile velikanska posojila. Te države
potem odirajo z visokimi obrestnimi odplačili. Za povračilo, ker nimajo dovolj
denarja, morajo zagotoviti bankam naraščajoči vpliv v gospodarstvu in politiki.
Voditelji teh držav so prisiljeni slediti smernicam mednarodnih bankirjev ali
pa jim grozi zamenjava.
Mednarodni bankirji so zaradi embarga imeli večstranske
koristi. Najprej zaradi depozitov držav OPEC, nadalje iz zaslužkov naftnih
družb, ki so sodelovale z banko, iz obresti posojil državam tretjega sveta, in
zaradi vpliva, ki so si ga pridobili z njihovo zadolženostjo.
Seveda so mediji vso krivdo zvalili na Arabce, nihče pa ne
omenja resničnih krivcih, mednarodnih bankirjih, ki so z arabskimi državami
sklenili dogovor.
Na srečo še vedno
obstajajo nekateri razmeroma
neodvisni časopisi, kot je to Spotlight v ZDA in Neue
Solidarität v Nemčiji, ki o Iluminatih poročajo več kot drugi.
CIA in šah
Leta 1979 je osovraženega šaha (šah - iranski vladar), ki je leta 1953 prišel na
oblast s pomočjo CIA, revolucija pregnala z Irana. Ker je praviloma večina
uslužbencev v ambasadi ZDA tudi članov CIA, so iranski uporniki, ki so to
vedeli, zaradi maščevanja uslužbence ZDA (CIA) ugrabili. CIA je v povračilo
sporočila iraškemu voditelju, SADDAMU HUSSEINU, naj napade Iran, ker je ta v
tem trenutku oslabljen (kar ni bilo potrjeno res).
Husseinova invazija je uspela, iranski ugrabitelji so
Jimmyju Carterju sporočili, da bodo talce izpustili v zameno za orožje. Ker je
bila večina njihovega orožja kupljena za časa šaha od ZDA, so morali strelivo
in rezervne dele prav tako dobiti od ZDA. Vendar predsednik CARTER te možnosti
ni sprejel, in je s CIA je začel skrivno misijo (Desert one - Puščava
ena) za osvoboditev talcev.
A CIA Carterja ni posebej marala, ker jim je občutno
zmanjšal sredstva. Po anketah javnega mnenja o tem, kdo ima več možnosti, da
zmaga na naslednjih predsedniških volitvah - Carter ali Reagan, je bolje kazalo
Carterju. Vendar pa je CIA hotela Reagana, zato so sklenili, da reševalno
akcijo DESERT ONE sabotirajo, kar naj bi predsedniku Carter zmanjšalo ugled.
V tem času je WILLIAM CASEY, nekdanji direktor CIA in vodja
Reaganovega volilnega odbora, navezal stike z iranskim revolucionarnim
voditeljem Ajatola HOMEINI. Casey mu je dejal, da bo Reagan zmagal na
naslednjih volitvah, in da se zato lahko z njim, kot Reaganovim predstavnikom,
lahko pogaja. William Casey je imel precejšen ugled, kajti sodeloval je že pri
izgradnji največje tovarne tovornjakov na svetu, Kama River Lorry Co. v
Sovjetski zvezi. Ker je bil Casey tudi predsednik banke Export Import Bank, se
je Homeini odločil, da bo z njim sodeloval.
Tretji teden oktobra 1980 sta se GEORGE BUSH (član Skull
& Bones in poznejši
predsednik ZDA) in
RICHARD ALLEN, kot Caseyeva predstavnika, sestala z agenti iranskega
ekstremističnega gibanja Hezbollah, v hotelu Raphael, v Parizu. Dogovorili so
se, da bodo ZDA pripeljale orožje v Iran prek Izraela. Iranci pa bodo izpustili
talce takoj, ko bo Reagan izvoljen. Do izročitve prve pošiljke orožja naj bi
prišlo dva tedna kasneje (marca 1981).
Sabotaža akcije Desert one, ki jo je pripravila CIA
sama, je bila uspešna, reševalna akcija je spodletela, in Reagan je zamenjal
Carterja. Talci so bili osvobojeni, in prišlo je do prve izročitve orožja prek
Izraela. Med 24. in
27 julijem 1981, je izraelski trgovec z orožjem Yaacov Nimrodi z Iranom podpisal
pogodbo v vrednosti 135 milijonov dolarjev za pošiljko 50 zemeljskih raket, 50
prenosnih raket in 68 protiletalskih raket sokol.
Drugi znani posel je opravil švicarski trgovec z orožjem
Andreas Jenni, skupaj z Stuartom Allenom McCaffertyjem, ki je v Iran prepeljal
360 ton rezervnih delov za tanke M-48 s tovornim letalom CI-44, najetim pri
argentinski letalski družbi Aereo Rioplatense. Celotna stvar je stala 27
milijonov dolarjev, opravili so dva uspešna poleta iz Izraela v Iran. 18.
julija 1983 je letalo nad sovjetsko Armenijo sestrelil ruski MIG-25, ko se je
vračalo po uspešno opravljeni tretji izročitvi pošiljke.
Omenjena trgovanja z orožjem bi bile le težko izvedljive
brez Georga Busha in Richarda Allena. Tudi v tem primeru so bila uradna poročila medijev precej
drugačna od tistega, kar se je v resnici zgodilo.
Saddam Hussein in "Puščavski vihar"
Irak je končal brezsmiselno vojno z Iranom, ki ni imela
drugega namena, kot da je mednarodnim trgovcem z orožjem prinesla ogromne
dobičke. Kajti v začetku osemdesetih so ZDA Iračanom posredovale napačne
podatke (kot sem že omenil), ki so kazali, da bodo v Iranu zmagali hitro in
brez težav. Vendar pa je dolgotrajna vojna močno prizadela iraško gospodarstvo
(65 milijonov ameriških dolarjev dolga samo leta 1989). Ob Sovjetski zvezi je
bila glavna dobaviteljica orožja Francija.
Prišel je čas - po Pikeovem pismu zadnje dejanje - da se
začne tretja vojna. Potrebno je bilo krizno žarišče na bližnjem vzhodu. Po
Svetem pismu, v razodetju, naj bi se se zadnja bitka začela na bližnjem vzhodu.
S tem so zavedli tiste vernike Svetega pisma, ki niso posebej natančno
informirani o geopolitičnih okoliščinah. Ti naj bi verjeli, da gre za božjo
sodbo. A to ne drži. Gre za sodbo Iluminatov.
SADDAMU HUSSEINU so nastavili past, da bi Anglija in ZDA
imeli izgovor za vojaško intervencijo - na videz zato, da zaščiti svetovne
naftne zaloge. Leta 1989 je delegacijo Alana Stoga (podjetje Kissinger
Associates Ltd.), člane vodstva Bankers Trust, Mobil, Occidental
Petroleum in drugih, Saddam Hussein povabil v Bagdad. Projekt o katerem sta
razpravljala - projekt Badush Dam, ki bi naslednjih v petih letih
omogočil Iraku, da postane neodvisen od uvaža hrane - je Stog zavrnil.
Delegacija je vztrajala, da mora najprej poplačati državni dolg, za to pa bi
moral vsaj delno privatizirati naftno industrijo. Saddam Hussein je to seveda
zavrnil.
Konec leta 1989 je bilo izplačilo 2,3 milijarde ameriških
dolarjev, ki jih je George Bush obljubil Iraku, zaustavljeno (s pomočjo banke Banca
Nazionale del Lavoro - BNI). S tem je bil ob začetku leta 1990 Irak odrezan
od vseh posojil zahodnih bank. Zdaj je v igro vstopil šejk Al-Sabah, kuvajtski
emir in prijatelj angleške kraljeve družine. Do takrat je bil po ukazu Londona
in Washingtona posrednik pri pretakanju denarja v Irak kar je omogočilo, da je
osemletna vojna, ki je prinašala denar trgovcem z orožjem, Izraelu pa politično
prednost, lahko potekala. Kuvajtu so naročili, naj zniža ceno nafte, čeprav
pogodbe OPEC tega niso dovoljevale. Nekatere države, članice OPEC so poskušale
odvrniti Kuvajt od tega početja, a brez uspeha.
|
Članki 