Zdaj Madžar z ameriškim potnim listom je super zvezda med velikimi špekulanti. Ko je bil objavljen zadnji »Forbesov« seznam o najbolje plačanih menedžerjih in finančnikih, je bil George Soros z veliko prednostjo prvi. Leta 1992 je zaslužil 550 milijonov dolarjev, dvajsetkrat več kot šef Disneya. Ko gre Soros na lov, se mednarodni denarni trgi začno tresti, banke zveznih rezerv pa začne skrbeti. Septembra 1993 mu je uspelo z Angleško banko. Bil je prepričan, da bo banka morala funt, ki je bil pod pritiskom, umakniti iz evropskega menjalniškega trga in ga devalvirati. Tvegal je z naložbo desetih milijard ameriških dolarjev - in uspel. Zaslužil je milijardo dolarjev, ki jih zdaj odplačujejo britanski davkoplačevalci.

Sam se rad pohvali, da je človek, ki hoče imeti vpliv na pomembne svetovne denarne trge. To je za investitorja, ki naj bi možnosti, ki jih tekmeci še ne poznajo, izkoristil neopazno, precej nenavadno. Marca 1993 je predvidel porast cene zlata. Predpostavljajo - ker je to povzročilo nakupovalno mrzlico - da je to povzročilo 20 odstotkov povišanje do takrat najvišje cene zlata po koncu zalivske vojne. V začetku junija 1993 je poslal odprto pismo uredniku poslovnega dela London Timesa, Anatolu Kaletskyjemu, v katerem je naznanil, da namerava prisiliti denarne trge v prodajo velikih količin nemških vladnih obveznic v korist francoskih  delnic. To  je pomenil  napad na Bundesbank (Zvezno banko)!

Mnogi mediji po vsem svetu Sorosa poveličujejo kot nekakšnega »Robina Hooda računalniške dobe«, ker s svojimi špekulacijami v velikem slogu jemlje bogatim državam, in prek Sorosovih skladov daje vzhodni Evropi in Rusiji, ter tako pomaga »demokraciji« v teh »revnih« državah, ki so se izčrpale v času komunizma.

Kdo je potem Soros? Uradna verzija trdi, da je bil rojen leta 1930 v židovski družini, in so ga nacisti kot najstnika pregnali iz Budimpešte. Vpisal se je na »Londonsko ekonomsko šolo« in sredi petdesetih let prejšnjega stoletja odšel v ZDA. Tam ga je magično pritegnil Wall Street, a njegova kariera je bila do leta 1969 dokaj nespektakularna. Potem je s partnerjem prevzel investicijski sklad. Prodajal je futures (terminski posli), upajoč, da bo njihova cena do izteka datuma padla, ter jih bo lahko dobil po nižji ceni kot je bila njegova prodajna cena.

Iz tega sklada se je razvila Quantum group, družina investicijskih skladov, ki posluje z Nizozemske zahodne Indije. Quantum je eden najimpresivnejših »investicijskih strojev« na svetu. V osmih letih od zadnjih štiriindvajsetih, je »uradno« ustvaril dobiček prek 50 odstotkov, v dveh letih celo prek 100 odstotkov. Medtem je Soros posel prepustil skupini menedžerjev, sam pa se je omejil na načrtovanje »velikih kampanj«. Svoja načela je zapisal v knjigi Alkemija financ, kjer pravi: »Finančni špekulanti razmišljajo bolje kot realna ekonomska dejstva«.

Vendar je vse to le njegova zunanja podoba za medije - za te pa vemo, kdo je njihov lastnik. Kdo je torej v resnici?

William Engdahl ve o njem povedati tole:

»Soros na svetovnih finančnih trgih špekulira prek svoje skrivne off-shore družbe »Quantum Fund NV«, zasebnega investicijskega sklada, ki za različne »stranke« posluje z štirimi do sedmimi milijardami dolarjev. Quantumov sklad je registriran v davčnem paradižu Nizozemskih Antilov, na Karibih. Da bi se izognil nadzoru finančnih dejavnosti administracije ZDA, v upravnem odboru Quantuma ne sedi niti eden državljan ZDA. Njegovi direktorji so nenavadna mešanica švicarskih in italijanskih finančnikov ...

Ugotovili so, da je Soros operativni mož anglo-francoske bančne skupine Rothschildov. Razumljivo je, da niti sam niti Rothschildi ne želijo, da bi to pomembno dejstvo, kot tudi njegove tesni stiki s prijatelji v londonskem Cityju, v britanskem zunanjem ministrstvu, Izraelu in mogočnimi prijatelji med ameriško elito, postalo javno znano.«

Med člani upravnega odbora Quantumovega sklada je neki Richard Katz, ki je tudi direktor Rothschild Italia S.p.A iz Milana, prav tako pa sedi v upravnem odboru komercialne banke N. M. Rothschild & Sons iz Londona. Drugi član upravnega odbora je Nils O. Taube. Je partner v londonski investicijski skupini St. James Place Capital, v kateri je lord Rothschild eden glavnih partnerjev. Pogosto je Sorosov partner pri njegovih številnih špekulacijah sir James Goldsmith, sorodnik Rothschildove dinastije. V upravnem odboru Quantuma prav tako najdemo direktorje nekaterih najbolj »diskretnih« švicarskih bank (ki pomagajo sindikatu organiziranega kriminala - orožje in mamila - pri pranju njihovega denarja). Potem je tu še Edgar D. De Piccioto, direktor ženevske banke CBI-TDB Union Bancaire Privée, glavni igralec na trgu zlata in investicij, Isidoro Albertini, direktor milanske borzne hiše Albertini & Co., Beat Notz iz zasebne banke Banque Worms iz Ženeve, Alberto Foglia, direktor Banca del Ceresio iz Lugana.

V političnih škandalih s podkupninami v Italiji je bilo ugotovljeno, da imajo številni italijanski politiki svoj denar shranjen v Banca del Ceresio. Očitno je imel Soros več kot le insiderske informacije o šibkih točkah italijanske politike, ko je septembra 1994 napadel liro.

William Engdahl pojasnjuje: »Sorosova povezava z najbolj skrivnimi mednarodnimi finančnimi krogi Rothschildov ni le običajna ali naključna bančna povezanost. Izjemen uspeh, ki ga dosega Soros na zelo tveganih finančnih trgih se ne da preprosto pojasniti s »kockarsko srečo«. Soros ima dostop do »notranjih virov« najpomembnejših vladnih in zasebnih svetovnih informacijskih kanalov.«

Vse od druge svetovne vojne naprej se je Rothschildova družina trudila, da bi o sebi ustvarila podobo nepomembnosti. A izza nje stoji ena najmogočnejših in skritih finančnih skupin na svetu. Rothschildi potrošijo veliko denarja za ustvarjanje podobe o bogati aristokratski družini, ki živi mirno življenje ob oboževanju francoskih vin in sodelovanju v dobrodelnih organizacijah.

Za strokovnjake v Cityju je družba N. M. Rothschild & Sons najvplivnejša v frakciji elite Britanske tajne službe, ki je tesno povezana z neoliberalnim krilom Thatcherjeve konzervativne stranke. V osemdesetih letih je N. M. Rothschild & Sons s privatizacijo britanskih državnih industrij, ki so jo opravili za go. Thatcher, zaslužila milijarde ameriških dolarjev. Rothschildova banka je prav tako v središču svetovne trgovine z zlatom: v tej banki pet najvplivnejših bank v trgovini z zlatom dvakrat dnevno določi ceno zlata.

Vplivni predsednik bančne komisijev ameriškem kongresu, Henry Gonzales, je grajal Bushevo in Reaganovo administracijo zaradi zavračanja sodnega preganjanja BCCI. Poleg tega je pravosodno ministrstvo neprestano odklanjalo sodelovanje pri kongresnih preiskavah škandala o BCCI in z njim tesno povezanega škandala banke BNL (Banca Nazionale del Lavoro). Ta je s posojili, ki jih je Bush odobril iraški vladi malo pred zalivsko vojno, zaslužila milijarde dolarjev. Gonzales je povedal, da je Busheva administracija nadzirala pravosodno ministrstvo, ki je, po njegovih besedah »najbolj pokvarjeno, najbolj neverjetno pokvarjeno pravosodno ministrstvo, ki sem ga kdaj koli doživel v svojih 32 letih v kongresu«.

Potem ko so BCCI v medijih odkrito obdolžili kršitve številnih zakonov, je newyorški tožilec Henry Morgenthau naznanil uradno tožbo proti BCCI. Morgenthau: to je »največja bančna prevara v finančnem svetu. BCCI je devetnajst let svojega obstoja delala kot pokvarjena zločinska organizacija.«

Eden od direktorjev BCCI, savdsko-arabski šejk Kamal Adham, je bil vodja savdsko-arabske tajne službe v času, ko je bil Bush direktor CIA.